Komemoracija na pokopališču v Rimskih Toplicah

V petek, 23. 10. 2026, smo se ob 12.30 na pokopališču v Rimskih Toplicah zbrali učitelji, učenci in ostali navzoči, da bi se s spoštovanjem in hvaležnostjo poklonili spominu na naše pokojne, na sorodnike, prijatelje, znance, sosede in učitelje ter na vse, ki so s svojim življenjem in dejanji zaznamovali našo preteklost.

Skozi izbrane pesmi in besede so nastopajoči spomnili, da človek s svojim odhodom ne izgine povsem, saj njegove sledi, dejanja in ljubezen ostajajo živi v srcih tistih, ki se ga spominjajo.

Program so s svojimi interpretacijami pesmi in povezovalnimi besedili oblikovale Ema Gartner, Ajda Vreže in Pija Tanšek Aškerc. Zbrane so nagovorili verzi Antona Aškerca, Ferija Lainščka in drugih pesnikov, ki so spodbudili razmislek o času, hrepenenju, izgubi in pomenu medsebojne bližine. S pesmima Moj rodni kraj in Oblaku je slovesnost obogatil MPZ Žarek.

Poseben trenutek komemoracije je bilo prižiganje in polaganje svečk ob instrumentalni spremljavi Anžeta Stoparja. Plamen sveče je simboliziral spoštovanje, ljubezen in trajen spomin na tiste, ki jih ni več med nami. Ob zaključku je zazvenelo še sporočilo pesmi Prižgal bom lučko Milene Batič, ki je zbrane povabilo k tihemu razmisleku in ohranjanju spomina.

Slovesnost nas je opomnila, da čas neusmiljeno teče, vendar lahko s hvaležnostjo, ljubeznijo in spominom ohranjamo povezanost s tistimi, ki so bili del našega življenja. Obenem nas je spodbudila, da znamo ceniti ljudi, trenutke in vezi, ki jih imamo danes.

Poklon žrtvam vojne pri spomeniku na Gračnici

Ob 14.30 se je komemoracija nadaljevala pri spomeniku in spominskem obeležju Živi zid na Gračnici. Zbrani so se poklonili spominu na vse, ki so svoja življenja žrtvovali za svobodo in samostojnost, ter posebej na nedolžne žrtve tragičnih vojnih dogodkov v dolini Gračnice.

Ta kraj nosi boleč spomin na dogodek iz časa druge svetovne vojne, ko so otroci postali živi zid in nedolžne žrtve vojnega spopada. Njihova usoda nas še danes opominja na krutost vojne, na trpljenje nedolžnih ter na neprecenljivo vrednost človeškega življenja.

Skozi besede in poezijo so nastopajoči obudili spomin na padle borce, na mlade ljudi, ki so odhajali v vojno z upanjem, da se bodo nekoč vrnili domov, ter na družine, ki so zaman čakale na svoje najdražje. Pesmi Rudolfa Maistra, Lojza Krumbergerja in Mirka Roša so priklicale bolečino slovesa, hrepenenje po domu in žalost svojcev, ki pogosto niso nikoli izvedeli, kje počivajo njihovi najbližji.

S pesmijo Moj rodni kraj je nastopil Mešani pevski zbor Žarek, z recitacijami pa so sodelujoči skozi poezijo približali usode ljudi, ki so jih vojni časi za vedno ločili od njihovih domov in družin. Verzi pesmi Nazaj jih pa ni in Brezimni grobovi so še posebej poudarili bolečino izgube ter spomin na tiste, ki se nikoli niso vrnili.

Obe komemoraciji sta nas povezali v skupnem spoštovanju do preteklosti in ljudi, ki so s svojim življenjem, delom ali žrtvovanjem zaznamovali našo sedanjost. Naj nas spomin na preteklost spodbuja, da bomo znali ceniti življenje, ohranjati medsebojno povezanost in graditi prihodnost, v kateri bodo mir, svoboda in spoštovanje človeka temeljne vrednote naše skupnosti.

Janja Holcer