Najprej je vrsto let na mestu, kjer je padel in je pokopan komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade in narodni heroj Ilija Badovinac, stal samo njegov spomenik. Leta 1983 pa je Rudi Stopar iz Sevnice, pesnik, pisatelj in ljubiteljski kipar, postavil še spominsko znamenje za otroke, udeležence živega zidu. Svojevrsten spomenik v obliki skupine telohovih cvetov simbolizira pričetek pomladi. Njihovi pestiči so v obliki zvezde. En cvet leži na tleh in simbolizira umrlega otroka, dva zlomljena cvetova pa ranjene otroke. Obeležje je izdelano iz oplemenitega jekla in kamna, zaokroža ga pladenj za sveče v obliki zvezde in Kajuhov verz iz njegove pesmi Štirinajsti diviziji v njegovem rokopisu: »Plovi pesem borb in zmage preko gmajn, gora.« Na nasprotni strani ceste pa je v breg do platoja zgrajenih troje stopnišč, ki nosijo imena treh brigad: Tomšičeve, Bračičeve in Šercerjeve. Te stopnice služijo tudi kot tribuna ob spominskih prireditvah.

V živem zidu je bilo udeleženih med 20 in 25 otrok, ki so jih nemški okupatorji uporabili za svoj ščit pred partizani 12. februarja 1944. Bil je zadnji dan prvega polletja, otroci so se vračali s filmske predstave, Nemci pa so se pomikali po dolini Gračnice, da bi presekali pot 14. diviziji. V napadu je bil ubit en otrok (13-letni Ivan Lapornik), štirje so bili ranjeni (Peter Deželak, Ivan Hliš, Ivan Požin in Anton Belej), ostali so bili nepoškodovani. V živem zidu so bili še: Cvetko Tišlar, Anton Belej, Silvo Kajtna, Alojz Biderman, Alojz Zamuda, Marica Klenovšek, Ana Stariha, Janez Kolar, Jože Lončar … (* podatki niso popolni).

Obeležje živega zidu je eno od postajališč na vsakoletnem spominskem pohodu po poteh 14. divizije od Sedlarjevega do Gračnice. Letos je bil že 37. Organizira ga Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije Laško. Obiska prireditve in obeležja se je 7. februarja udeležila tudi naša projektna skupina. Dan je bil lep, a mrzel. V ozki soteski Gračnice smo lahko občudovali pravo čudo narave. Kot da je Gračnica meja med sončnim in senčnim delom. Desni breg se je bleščal od sončne svetlobe, bil brez snega, levi pa je bil turoben, z umazano sivim snegom in brez enega samega sončnega žarka. Kar pošteno nas je zeblo v noge. Pa vseeno ni bilo tako hudo kot pred 67 leti, ne za odrasle, niti za nas otroke. Po soteski so tokrat odmevale partizanske pesmi z obvezno himno 14. divizije, zastave so vihrale v lahnem vetru, iz zvočnikov so donele besede spomina na daljne dogodke in pomena ohranjanja tega zgodovinskega spomina, častne salve …

Na mestu spomina smo se zbrale štiri različne generacije. Še živi udeleženci pohoda in živega zidu, pohodniki, svojci udeležencev, člani Društva za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije Laško, predstavniki borčevskih organizacij in raznih veteranskih združenj, župana občin Laško in Radeče, delegacija iz Bele krajine ter ostali obiskovalci od blizu in daleč. Slavnostni govornik je bil načelnik Generalštaba slovenske vojske mag. Alojz Šteiner. Skupaj smo skupaj podoživeli čas in dogodke izpred 67 let ter se spoštljivo poklonili vsem, ki so kdajkoli in kakorkoli pripomogli, da živimo danes v samostojni in neodvisni državi Sloveniji.

Člani projektne skupine