Zima. Mrzlo. Sneg. Odločni koraki švabov. Tu pa tam kakšen jokajoč vzdih. Drugače tišina. Ukazano nam je bilo, naj držimo glave dol in se ne pogovarjamo.  Z našimi telesi hočejo zaščititi sebe, vzeli so nas za živi zid. Vedela sem, da so naše ure štete.

  Nemški učitelj nas je peljal na ogled nemške propagandne kino predstave, ki smo si jo ogledali v tovarni podpetnikov  na Gračnici. Na poti domov so se kar naenkrat od nekod prikazali Nemci. Ukazali so nam, naj se postavimo okrog njih. Tako smo počasi šli po dolini Gračnice proti Lokavcu, mi spredaj in ob straneh, nemški vojaki po sredini. Nemci so v soteski pričakovali možnost partizanske zasede, zato so previdno korakali, mi ob njih pa v strahu bolj  cepetali. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, niti nisem vedela, kaj bodo naredili z nami. Upala sem, da bom še vsaj enkrat videl svojo mamo in očeta.

  Nekateri so v mislih molili in prosili, da se bodo partizani kmalu prikazali, nekateri so upali, da se ne bodo, saj to pomeni streljanje, nekaterim je bilo vseeno, saj so mislili, da bodo tako ali tako mrtvi. Ne vem več, kaj sem mislila sama. Od strahu in mraza otrple noge sem komaj vlekla za sabo. Sredi razmišljanja sem opazila, da smo že blizu Lokavca. Začela sem hitreje dihati. V zraku je bilo čutiti neko čudno napetost. Pot po dolini se mi ni zdela še nikoli tako dolga.   Še nekaj deset metrov in bomo pri odcepu za Lokavec.

  Napetost in tišino je prerezal rezek žvižg piščalke s strmega brega nad sotesko. Skoraj istočasno je zaropotalo partizansko orožje. Prvi nemški vojaki so padli po tleh, ostali so hitro skočili v kritje in začeli streljati proti partizanski zasedi. Zraven mene se je sošolec zgrudil na tla. Zgrabila sem ga in povlekla za rob ceste. Ostali so kot prestrašene kokoši tekali sem in tja, dokler nismo zaslišali klicev partizanov  z mosta malo višje za ovinkom. Stekli smo tja in bili rešeni. Boj se je nadaljeval. Po ozki soteski je bobnelo ropotalo in odmevalo.  Preko mostu pa se je v nasprotni breg vila dolga kolona partizanov. Začudeni smo jih opazovali. Dva ali več sošolcev je bilo ranjenih. Partizanske bolničarke so jih pri gostilni obvezale. Ugotovili smo, da en sošolec manjka. To je bil tisti, ki sem ga potegnila na rob ceste. Žal je strelni rani podlegel in umrl.