Dragi dnevnik!

 

11. februar 1944

Zunaj je huda zima. Naša skromna hiša se je šibila pod težo snega.  Pred njo so bili visoki zameti napihanega snega. Mama nam ne dovoli, da bi se igrali zunaj, saj po celi vasi hodijo tuji vojaki in prežijo na  vsak naš korak.  To je grozno!

 

12. februar 1944

Saj ne boš verjel! S sestrama in brati ter drugimi otroki iz naše šole v Lokavcu smo se vračali  domov s kino predstave.  Kar naenkrat smo za sabo zaslišali nemške vojake. Ko so nas dohiteli, so nas ustavili in nam ukazali, naj se postavimo pred in ob njih. Tako smo skupaj z njimi nadaljevali pot po ozki soteski Gračnice. Vojakov je bilo zelo veliko, nas pa je bilo strah, kaj se bo zgodilo. Skrivaj smo  jih opazovali. Bili so mrkih obrazov in v rokah so držali napete puške in brzostrelke. Hodili in hodili smo. Kar naenkrat so nemški vojaki obstali kot vkopani. Na pobočju pred seboj so zagledali, kako se iz gozda vije dolga kolona partizanov.  Takrat je po vsej soteski zaropotalo. Vsa sem se tresla. Slišala sem jok in stokanje ostalih otrok.  Bilo je prav grozno. Vojaki so padali na tla, spet drugi so si iskali zavetja ob in v potoku. Mnogi so negibno obležali na tleh, ranjeni pa so  se zvijali v mukah in glasno ječali. Sneg se je rdečil od krvi. Izkoristili smo čas zmede in stekli v smer klicev. Pritekli smo do mosta in zagledali partizane. Še malo in bili smo rešeni. Nekaj mojih sošolcev je bilo ranjenih in bolničarke so jih obvezale. Imela sem srečo, da me niso zadeli. Ugotovili smo, da eden od otrok manjka. Le kaj je z njim? Streljanje je pojenjalo, a kmalu je po soteski spet bobnelo. Na tej strani je bilo varno, zato so nas poslali domov. Do nas je bilo kar daleč. Tekli smo, padali v sneg, vendar prihiteli do doma v pol ure. Na srečo smo bili vsi živi. Mama je od sreče jokala. Oče nas je spravil na peč, nas pokril in nam prinesel hrane in pijače, saj smo bili že zelo lačni. Še zdaj se vsa tresem, čeprav sem doma na varnem. Strah ob doživetem bo v meni še dolgo prisoten. Res je bil danes grozen dan!

 

Manca Knez