12. februar 1944. Po nekaj dneh sneženja s snežnimi meteži je bil zunaj mrzel in jasen zimski dan. Občasno je popihal mrzel in sunkovit severni veter, ki je prenašal sipek sneg in delal zamete. Z nemškim učiteljem smo se vračali z ogleda nemškega propagandnega filma.  Zelo nas je zeblo in težko smo hodili po visokem snegu na cesti. Kar naenkrat so se za nami pojavila nemška vozila z vojaki. Ustavili so se in poskakali  s tovornjakov. Njihov vodja se je nekaj pogovarjal z našim učiteljem. Naložili so nas na tovornjak in odpeljali smo se. Bomo vsaj prej doma. Toda že po dobrem kilometru so se vozila ustavila. Morali smo dol. Začudeni smo  gledali, kaj bo zdaj. Ukazali so nam, naj se postavimo pred njih in na vsako stran ceste. Sploh nam ni bilo jasno, kaj hočejo, zato so nas začeli postavljati na silo. Nismo jim upali nasprotovati, saj so bili oboroženi. Od strahu smo jokali, a so nam zapovedali, naj bomo tiho in hodimo, kot so ukazali.

  Počasi smo peš nadaljevali pot, mi otroci spredaj in ob strani, nemški vojaki v sredini. Potiho smo hlipali, vojaki pa so z orožjem v rokah pogledovali na obe strmi pobočji ob potoku in cesti. Počasi se nam je vsem posvetilo. Nemci so se z nami zavarovali pred morebitnim partizanskim napadom. Govorilo se je, da je v bližini velika partizanska enota. Pot proti Lokavcu se mi ni še nikoli zdela tako dolga. Prišli smo že čez prvi most, še dobrih dvesto metrov, pa bomo pri drugem mostu in pri odcepu za Lokavec, ki se začne prav tako z mostom čez Gračnico. V zraku je bilo čutiti neko čudno napetost, že tako ozka in temačna soteska se je zdela še bolj skrivnostna in turobna. Slišali smo klokotanje vode in škripanje snega pod našimi in nemškimi škornji. Nekaj deset metrov pred odcepom je moreče vzdušje prekinil oster žvižg piščalke in že je zaropotalo. V strahu in paniki smo jokaje iskali zavetja. Po soteski je bobnelo in odmevalo, krogle so rezale mrzel zimski zrak. Videla sem, kako sta dva sošolca zavpila in omahnila na rob ceste, eden pa ni dal glasu od sebe. Nekam čudno je padel po cesti. Sneg se je rdečil od krvi. Tudi nekaj nemških vojakov je negibno obležalo, spet drugi so ječali zaradi ran. Zdelo se mi je, da je bobnelo in ropotalo celo večnost, nato je le malo pojenjalo. Takrat sem  izza ovinka zaslišala klice v domačem jeziku. Pohiteli smo preko mostu in zagledali partizane. Vse polno jih je bilo. Prečkali so most in se vzpenjali v nasprotni breg. Partizanske bolničarke so pri gostilni obvezale ranjene sošolce. Žal enega ni bilo z nami, obležal je mrtev na cesti. Partizani so nas napotili domov, saj je bilo na tej strani varno. Po poti sem spet zaslišala, kako se bobnenje v soteski nadaljuje. Bila sem že skoraj doma, ko je šele pojenjalo.

  Čez nekaj dni sem izvedela, da so bili ti partizani 14. divizija, ki je prečkala Gračnico in nadaljevala svoj pohod nekam bolj na varno. Žal nam je bilo sošolca, ki je padel. Slišala sem, da sta v boju padla tudi dva partizana,  zelo pogumen in dober komandant Ilija ter njegov namestnik in komisar Martin. Bili so to hudi in kruti dnevi vojne.

  Velikokrat me je ponoči tlačila mora. Čez nekaj let so na mestu dogodka postavili spomenik pokopanemu komandantu Iliji Badovincu in še leta kasneje tudi nam otrokom, ki smo bili živi ščit okupatorskim vojakom. Kljub vsemu smo bili  preživeli otroci srečni, da se je vse skupaj končalo s tako malo žrtvami.  Leta kasneje sem prav razumela, zakaj je bilo tako pomembno, da se divizija umakne na varno in so partizani iz zasede morali začeti streljati, čeprav so bili nemški vojaki obdani z nami. Tako smo tudi mi nehote prispevali svoj delež k svobodi in ponosna sem na to.

Nuša Kališnik