12. februarja 1944

  Švabski učitelj nas je  danes odpeljal v tovarno podpetnikov na Gračnico. Ogledati smo si morali neki film o nemški propagandi in njihovih uspehih v vojni. Vsega nismo razumeli, saj nismo dobro znali nemškega jezika. Propagandni film se je komaj zaključil, ko so od nekod prihrumeli nemški vojaki. Postali smo prestrašeni, saj nismo vedeli, kaj se dogaja. Učitelj nas je v spremstvu nemških vojakov naložil na tovornjak. Sam ni šel z nami.

  Sošolci in sošolke med seboj nismo smeli govoriti. Samo vprašujoče in zaskrbljeno smo se spogledovali. Iz naših oči je žarel strah in vprašanje, kam sploh gremo. Nihče izmed nas ni vedel, kaj šele slutil. Peljali smo se po dolini Gračnice proti Jurkloštru. Torej proti domu. Kmalu se je tovornjak ustavil. Morali smo dol. Bilo je okrog pol štirih popoldne. V to ozko sotesko le malokdaj posije sonce, danes pa je bila še posebej temačna in polna neke čudne napetosti. Nemški vojaki so nam ukazali, naj se postavimo okrog njih (na čelo in na obe strani ceste), sami pa so se postavili na sredino. Tako smo počasi nadaljevali pot po mrzli in temačni soteski. Vročina in mraz sta me začela spreletavati, vsi smo postali nesigurni, prepadeni; nemški vojaki so nas imeli za živi ščit pred morebitnim partizanskim napadom. Zelo nas je bilo strah. Bili smo objokani, čeprav nismo upali jokati, naša telesa so trepetala. Naši koraki so bili kratki, hitri, boječi, na trenutke cepetajoči. Bližali smo se mostu preko Gračnice. Ob njegovem koncu je še en most z odcepom za Lokavec. Nas bodo tu spustili domov? A še preden smo dosegli most, se je zaslišal rezek žvižg piščalke in v istem trenutku je strašno zaropotalo po vsej soteski. Kakor okameneli so švabi ustavili svoj korak. Partizani so jih prehiteli. Nepričakovano so se znašli pred celotno 14. divizijo.

  Ozka soteska se je v hipu spremenila v pravi pravcati pekel. Po cesti so zamolklo padala  telesa. Mrtvi so negibno ležali, ranjenci so se zvijali v mukah in ječali, topla rdeča kri je brizgala po belem snegu. Plazeče postave švabov so iskale kritja  ob cesti in za skalami v strugi Gračnice. Po zraku s pobočja pa so še kar švigale krogle pušk in mitraljezov in tako branile prehod divizije preko mostu  v nasprotni breg proti Vodiškemu in Lažišam. Mi otroci, ki smo stopali na čelu in ob nemških vojakih, smo v smrtnem strahu dosegli most. Bili smo rešeni. Žal smo izgubili enega sošolca, štirje pa so bili ranjeni in so jih oskrbele partizanske bolničarke pri gostilni.

 

  Po uničenju predhodnice je trušč v soteski malo potihnil, a kolone za predhodnico so že zasedale ugodnejše položaje na nasprotnem bregu in od tam tolkle po partizanski zasedi. V vsej štiriletni vojni je bila borba v tej soteski samo enkrat, ampak takrat zelo odločilna. Divizija je neovirano prešla Gračnico in zasedla ugodnejše položaje na drugi strani soteske, od koder je že isto noč nadaljevala pot proti Pohorju. To je bil zdaj njen cilj.

  Mnogokrat se živo spominjam tega popoldneva, saj je tam pustil svoje življenje tudi moj sošolec, pridružila sta se mu komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinac in komisar ter njegov namestnik Martin. Vsem sem hvaležna, da so tega usodnega dne rešili nas otroke iz Lokavca in 14. divizijo, čeprav so pri tem tvegali in izgubili lastna življenja.

 

 

Manca Jazbec