Ura je bila že  pozna in odpravila sem se spat. Jutri je treba zgodaj v šolo. Kar naenkrat se mi je v spanju zazdelo, da sem v roke vzela dnevnik in začela vanj pisati doživetja  tega dne:

 

  »Dragi dnevnik, ne moreš verjeti, kaj se mi je danes zgodilo. Pa saj niti sama ne morem verjeti. Ko sem se popoldne skupaj s sošolci vračala iz šole, so se kar naenkrat prikazali tuji ljudje v uniformah in s puškami. Vlekli so nas za roke in  nam govorili nekaj, kar ni nihče izmed nas razumel. Na silo so nas postavili tako, da so se z nami obdali. Kar nekaj časa smo tako hodili po soteski. Kljub mrazu nam je bilo vroče, saj nas je bilo zelo strah, kaj se bo zgodilo.  Skoraj smo prišli do mosta na Gračnici, ko smo zagledali, kako se po pobočju iz gozda vije dolga kolona ljudi. Morečo tišino je pretrgal  rezek zvok piščalke in svinčenke so že žvižgale okrog naših glav. Iskali smo si kritja ob potoku. Moja sošolca sta začela na ves glas  jokati in kričati. Ker sem bila zelo prestrašena in objokana, sploh nisem vedela točno, kaj se pravzaprav dogaja. Streljanje je za hip ponehalo, zato smo se lahko umaknili preko mostička, kamor so nas klicali partizani. Bolničarke so oskrbele ranjene sošolce. Eden fant je manjkal. Nekateri so videli, da je obležal mrtev na cesti. Spet se je začelo streljanje, ki je trajalo še kar nekaj časa. Začudena sem gledala dolgo partizansko kolono, ki se je pomikala preko mosta in lezla po sneženi stezi v nasprotni breg. Po prihodu domov so vsi domači planili vame. Od sreče smo jokali.«

 

  Nekje v podzavesti sem zaslišala glas budilke. S težavo sem odprla nekam čudno mokre oči in naposled ugotovila, da so bile  vse skupaj le hude sanje po mojem doživetem branju in poslušanju zgodbe iz časa 2. svetovne  vojne. Ta zgodba opisuje resničen dogodek, ki se je zgodil 12. februarja 1944 v dolini Gračnice pri Lokavcu.

  Vsakič, ko se peljem v šolo ali kam drugam po dolini Gračnice, se peljem mimo kraja tega dogodka, kjer danes stoji spomenik Iliji Badovincu in živemu zidu, se spomnim svojih  hudih sanj. Takrat pomislim na vso podlost nemških vojakov in hudo stisko otrok, ki so jim bili za živi zid. Vedno znova in znova sem  vesela, da živim v svobodni domovini Sloveniji.

 

Saša Pavčnik