Zunaj je deževalo. Bila sem na počitnicah pri prababici. Ona je likala perilo, meni pa je bilo neznansko dolgčas. Predlagala mi je, naj grem v podstrešno sobo malo obrisat prah. Dežne kaplje so padale po strehi, jaz pa sem brisala in brisala, dokler nisem naletela na neke stare zvezke in knjige. Začela sem jih jemati v roke in listati. Kar naenkrat sem v rokah držala nek čuden zvezek, ki  je bil drugačen od drugih. Pri listanju sem kaj hitro ugotovila, da je dnevnik. Dnevnik mojega pradedka, ki je že umrl. Listi so bili precej porumeneli, pisano je bilo s svinčnikom, tako da je bilo, kljub lepo oblikovani pisavi, težko brati, kaj sploh piše. Radovednost mi ni dala mira. Ker je bila soba temna, nisem videla natančno, o čem sploh piše, zato sem se presedla k oknu. Dež je še kar škrebljal po opeki, jaz pa sem se udobno namestila v star oguljen fotelj ob oknu ter začela radovedno brati:

Petek, 11. februar 1944

  Nemški učitelj nam je danes v šoli povedal, da gremo jutri na ogled filma o dosežkih nemške vojske v zadnjem mesecu. Naročil nam je, naj se toplo oblečemo in dobro obujemo, da nas ne bo zeblo v hudi zimi. S seboj naj vzamemo tudi hrano. Ko sem danes to povedal mami, je bila zelo jezna. Jezila se je, zakaj nas vlači okrog, ko je tako mrzlo in še nevarno povrhu. Vojna je in nikoli ne veš, kje lahko pride do spopada. Slišala je tudi, da je v bližini neka velika partizanska enota, zato zna biti zelo nevarno. Ni mi jasno, zakaj jo tako skrbi. Se nam vsaj en dan ne bo treba učiti »švabščine, oblekel in obul sem bo pa že tako, da me ne bo zeblo. V žepe si bom natlačil suhih hrušk in kos kruha, pa tudi lačen ne bom. Zdaj grem spat, da bom lahko zjutraj zgodaj vstal.

Sobota, 12. februar 1944

  Zbudil sem se, ko je bila zunaj še trda tema. Slišal sem, kako je mama zakurila v peč. Stiskal sem se pod odejo, saj je bilo zelo mrzlo. Tako sem počakal, da se je hiša malo segrela. Mama je skuhala zajtrk. Počasi sem vstal, se oblekel in sedel za mizo. Šinilo mi je v glavo, da imamo danes  kino predstavo. Pred odhodom me je mama opozorila, da ne pozabim kape, ter mi pripravila kos kruha in suhe hruške. Oboje sem si stlačil v žepe. Obul sem si očetove čevlje, ki so bili bolj topli. Veselo sem zakorakal v mrzlo jutro. Hodil sem po cesti proti šoli v Lokavcu. Po dolini Gračnice je bril mrzel in oster veter, zeblo me je v nos in ušesa. Kmalu se mi je pridružil sošolec Ivan, kasneje pa še ostali otroci ob poti. Pozabili smo na mraz in se veselo pogovarjali.

  Zbrali smo se pri lokavški šoli in počakali na učitelja. Skupaj smo odšli proti Rimskim Toplicam, do tovarne podpetnikov. Tam so nam predvajali propagandni film, ki je bil »brezvezen«. Po končanem filmu smo čakali učitelja, ki je prišel ves zaskrbljen. Sklical nas je in nam povedal, da bomo morali nazaj hoditi z nemškimi vojaki, ker bo tako bolj varno, če bi se slučajno kje pojavili partizani. Del poti so nas peljali s tovornjaki, nato pa smo morali dol in se postaviti okrog njih. Vsi so bili dobro oblečeni in oboroženi. Ni nam bilo povsem jasno, kaj želijo, zato so nas s silo postavili na ustrezna mesta. Tako smo se napotili peš po soteski, nemški vojaki na sredini, mi pa okrog njih. Med potjo sem skrivaj potegnil iz žepa suhe hruške in jih začel žvečiti, saj mi je že pošteno krulilo v želodcu. Že smo bili pri Medvedovi domačiji.

  Nemci so postajali vedno bolj nervozni in previdni. Z orožjem v rokah so se ozirali po strmih pobočjih na obeh straneh Gračnice. Ukazali so nam popolno tišino. Neka čudna napetost je visela v zraku. Počasi smo šli naprej. Skoraj smo že bili pri gostilni Blatnik. Vesel sem bil, saj sem vedel, da bodo najbrž Nemci tam jedli in pili, mi pa bomo lahko odšli domov in vse bo tako kot mora biti. Naenkrat se je zaslišal žvižg piščalke in že je počilo. Kaj se je dogajalo, mi ni bilo povsem jasno. Pokalo in bobnelo je z vseh strani. Nemci so si iskali kritja, za nekatere je bilo prepozno in so obležali mrtvi ali ranjeni. Tudi mi smo vpili od strahu. Stekel sem za bližnji grm, pa kar naenkrat nisem mogel več  premikati noge. Bolečine sploh nisem čutil. Padel sem po tleh in zagledal kri. Kaj se je zgodilo, mi ni bilo jasno. Zraven mene je ležal Ivan, ki je bil prav tako krvav. Še en sošolec je nedaleč stran ležal v krvi. Ni se premikal, niti ni ječal ali klical na pomoč.

  Z Ivanom sva se tiščala za grm in upala, da bo vsega kmalu konec. Ko je le malo prenehalo pokati, sva zaslišala klice, ki so prihajali od mosta. Nekako sva zbrala zadnje kančke  moči in se  odplazila proti njem. Tam so naju pograbili partizani in naju odnesli preko drugega mosta do gostilne. Tukaj so bili tudi že vsi ostali najini sošolci, ki so na klice partizanov stekli na varno. Partizanske bolničarke so naju z Ivanom in še druge ranjene obvezale. Šele zdaj sem začutil silno bolečino. Na stegnu sem imel rano od krogle, ki je prestrelila mojo nogo. Nekako so obvestili domače, da so naju z Ivanom prišli iskat in odpeljali domov. Mama me je spravila v posteljo. Zjutraj si niti v sanjah ne bi misli, da se bo današnji dan končal takole.

  Zapis se je tukaj končal. Z zvezkom sem odhitela k prababici in jo vprašala, če se je to res zgodilo in kdo je ta fant Peter, ki je vse to napisal v zvezek. Razložila mi je, da je bil Peter moj pradedek, ki je že umrl. Rekla je, da ga je ta dogodek iz vojne spremljal celo življenje. Zaradi  rane na nogi je vedno težko hodil. Vojna je na njem pustila hude posledice, čeprav sam o tem ni hotel govoriti. Zelo je bila vesela, da sem našla ta zvezek, saj tudi sama ni vedela zanj.

  S časom sem na ta pripetljaj pozabila, odkar pa hodim v šolo v Rimske Toplice, me moja pot vsak dan pelje mimo mesta, kjer se je zgodil takoimenovani živi zid in v katerem je bil udeležen in  ranjen moj pradedek Peter Deželak.  Na mestu dogodka stoji spomenik  padlemu komandantu Iliju Badovincu in  otrokom živega zidu. Eden telohovih cvetov z upognjenim cvetom ponazarja tudi mojega ranjenega pradedka Petra. Vsakič se spomnim na njegov zapis v zvezku, ki sem ga nekega deževnega počitniškega dne čisto slučajno našla na podstrešju pri prababici. In zelo sem mu hvaležna za to. Takrat, med vojno, je bil približno moje starosti.

Sara Deželak