Vračali smo se iz šole, pravzaprav z ogleda nekega filma, s katerim so se Nemci hvalili o svojih vojnih uspehih. Morali smo ga gledati. Bilo je že kar pozno popoldne in mraz je vse bolj pritiskal v sotesko. Ker od zjutraj nismo jedli nič toplega, nam je bilo še bolj hladno. Bili smo nekje na pol poti, ko so nas dohiteli vojaki s kamioni. Za nami so ustavili in poskakali na cesto. Njihov vodja je prišel do našega učitelja in se nekaj z njim pogovarjal. Učitelj nam je razložil, da nas bodo  oni pospremili do gostilne v Lokavcu in naj se nič ne bojimo, da bo tako bolj varno. Sam ni šel z nami, ampak je ostal z ostalimi vojaki.

  Kar precej vojakov se je postavilo na sredino ceste, nam pa so ukazali, naj se postavimo pred in ob njih. Ni mi šlo v glavo, kdo bo zdaj koga varoval, oni nas ali mi njih. Postalo nas je strah in mnogi so začeli jokati. Vodja se je zadrl, naj bomo tiho. Vseeno smo potiho hlipali. Vedeli smo, da iz tega ne bo kaj dobrega.  Že nekaj dni se je potiho govorilo, da se nekje tu okrog suče večja partizanska enota. Počasi smo tako  hodili po mrzlem snegu. Dobro oblečeni in oboroženi vojaki so pozorno opazovali oba bregova. Tudi njim najbrž ni bilo vseeno, ampak ukaz je ukaz. Bila je vojna in v vojni se ni šaliti z ukazi. Že smo prečkali prvi most in šli mimo Medvedovega kozolca ob cesti. Še nekaj sto metrov in bomo pri gostilni. A kar naenkrat je zaropotalo s pobočja nad Gračnico. Nas in vojake je zajela panika. Mi smo jokali in kričali ter si iskali zavetja. Nekaj vojakov je padlo takoj po tleh. Sneg se je rdečil od njihove krvi. Tudi moj dober sošolec in prijatelj je nekam čudno padel po tleh. Klical sem ga, a se ni odzval. Planil sem v jok. Blizu mene sta na tleh ječala  dva sošolca. Tudi ob njiju se je rdečil sneg. Grozno je ropotalo in bobnelo, da sem si moral z dlanmi zatisniti ušesa. Glavo sem tiščal v mrzel sneg. Ves sem drgetal od mraza in od strahu. Minute so bile dolge kot še nikoli. Končno je streljanje malo pojenjalo. S ceste in od potoka skoraj ni bilo slišati več strela, le s pobočja so še prileteli posamezni rafali. Na mostu smo zagledali nekaj ljudi, ki so nas klicali, naj hitro stečemo k njim. Počasi smo dojeli, kaj hočejo in kdo so. En za drugim smo stekli čez most in še čez enega do gostilne. Pri tem smo pomagali pri hoji tudi ranjenima sošolcema. Partizanske bolničarke so ju obvezale. Še vsi preplašeni in bledi smo z začudenjem  gledali dolgo kolono partizanov, ki se je vila iz gozda mimo gostilne, čez most na Gračnici in v nasprotni breg proti Vodiškemu in Lažišam. Čez nekaj časa  je po soteski spet bobnelo in ropotalo od streljanja. Mi bi še ostali, a so nas partizani napotili domov. Na tej strani je bilo  zaenkrat še varno.

  Imel smo pravo srečo v nesreči, a dogodek tega dne nas je zaznamoval za celo življenje. Žal je eno zastalo na cesti ob Gračnici. Še dolgo sem ga pogrešal, svojega najboljšega sošolca in prijatelja. Če le prilika  nanese, se ustavim na mestu dogodka in pri spomeniku  podoživljam tisti dan, ter prižgem svečo v spomin nanj in na vse padle v takratni vojni.

Jakob Kolman