12. februar 1944, okrog pol štirih popoldne. Prvi bataljon Šercerjeve brigade je bil določen za zasedo v soteski, po kateri pelje cesta proti Rimskim Toplicam, dokler divizija ne prekorači ceste. Komandant Badovinac in politkomisar Martin sta razporedila bataljon na obeh obronkih nad cesto. V zasedi nas je bilo sto pet mož s štirimi mitraljezi. Fantje so bili dobre volje, kurirji so jim prinesli pivo iz gostilne. Obveščevalne patrulje so nam sporočile, da se sliši po cesti brnenje švabskih avtomobilov in motorjev. Komandant Badovinac je še zadnjič pregledal položaje.

Približno 2 km pred sotesko so se švabski avtomobili ustavili. Pot v sotesko so nadaljevali peš. Že smo tudi mi v zasedi videli prvo pomikajočo se kolono. Komandant Badovinac še ni dal znaka za napad. Naslonjen na debelo smreko je ostro motril kolono skozi daljnogled. Gledal jo je dolgo, ni se je mogel nagledati. Vsi okrog njega smo se s skrbjo spogledovali, bili smo nestrpni. Po vsem telesu smo čutili drget. Dogovorjenega znaka ni hotelo biti od nikoder. V tem trenutku smo že tudi popolnoma točno razločili čudno predhodnico, kakšne še svoj živ dan nismo videli. Vročina in mraz sta nas začela spreletavati, postali smo nesigurni, prepadli. Bil je grozen pogled, ki je vsakega borca pretresel do dna duše. V takih pogojih, s tako zahrbtnostjo in podlostjo se ni mogoče boriti!

Švabska predhodnica, močna okoli 150 mož, je bila obdana s šolsko deco iz Lokavca. Obdali so se z živim zidom naših slovenskih otrok, ki naj v primeru napada s svojimi telesi zaščiti esesovsko svojat. V strahu in trepetu, vsi objokani, so korakali otroci na vsaki strani ceste, po sredi pa je šla švabska predhodnica. V trenutku nas je popadel strašen bes. Badovinac se ni mogel odločiti. Švabi in vermani, obdani od vseh strani z otroki, so počasi napredovali po cesti. Minute so bile dolge kakor večnost. Živci so nam bili do skrajnosti napeti. Slišali smo klokotati vodo v tolmunih Gračnice. Zaseda se je zdela nemočna. Samo dobrih sto metrov jih je še ločilo od mostu in gostilne. Švabom na čelu predhodnice se je že nudil čuden prizor. V rebrih, desno od gostilne, se je valila iz gozda dolga kolona, mož za možem. Kakor okameneli so Švabi zaustavili svoj počasni korak. Nepričakovano so se znašli pred vso 14. divizijo. Načrt se jim je izjalovil. Sotesko, ki bi jo morali zasesti oni, je bila že zasedena. Komandant Badovinac se je moral odločiti v desetinki sekunde. V nevarnosti je bila vsa komora divizije. Rezek, dolg pisk njegove piščalke – dogovorjeno znamenje, je prerezal ozračje mračne soteske. »Švabsko predhodnico je treba uničiti, kolone za njimi pa zadržati, dokler se vsa divizija ne premakne preko ceste na nasprotno pobočje,« je naročil komandant vsem oficirjem.

Šolska deca, ki je stopala na čelu kolone in ob straneh, je v smrtnem strahu dosegla mostiček. Bila je rešena. Dva otroka sta bila ranjena, eden pa je bil smrtno zadet. Naše bolničarke so ranjenima malčkoma nudile prvo pomoč. *

* Povzetek poglavja Živi zid iz knjige Živi zid Staneta Terčaka.

 

Slika 34: Pri tem mostu je morala zaseda zadržati Nemce. Zadaj stavba nekdanje gostilne.
(foto Špela Mišmaš)