V mesecu novembru sta nam naša mentorja predstavila projekt E-knjiga: Stisnimo roko v pest!, s katerim bi se na malo drugačen način spomnili dveh pomembnih obletnic v letu 2011, to je 70. obletnice začetka upora proti okupatorju v času 2. svetovne vojne na naših tleh in 20 letnice samostojne države Slovenije. Hkrati bi z nastalo E-knjigo prispevali še k obeležitvi šolskega leta knjige.

  Nihče od nas ni vedel točno,  kaj naj bi to pomenilo, kaj bomo in kako bomo to izvedli.  Na uvodno predstavitev projekta nas je prišlo kar veliko, ampak si je vsaj polovica že takoj po predstavitvi premislila. Ostali smo tisti, ki sta nas tema in način dela pritegnila, še posebej, ker se vsebina nanaša na našo domačo okolico in je povezana z našimi vrstniki v času vojne. Mislim, da lahko v imenu vseh  rečem, da nam ni žal časa, ki smo ga namenili projektu.

  Brali smo o resničnih dogodkih iz nam daljne in težko razumljive preteklosti, brali smo pesmi, gledali film, obiskali spominsko obeležje, se pogovarjali in razpravljali, pisno poustvarjali… in ob vsem tem veliko pridobili. Z učiteljema Špelo Mišmaš in Francem Brečkom smo nadgrajevali naše znanje in vedenja, raziskovali, ustvarjali, razvijali svoje sposobnosti razumevanja in vrednotenja ter vživljanja v vloge oseb in v dogodke iz naših zgodb, pesmi in filma. Skratka spoznavali in pridobili smo veliko novega, zanimivega, poučnega,… Marsikdo zdaj drugače razume in gleda na tisti daljni vojni čas in na čas izpred dvajsetih let, ko je bilo potrebno spet z orožjem v rokah braniti našo domovino.

V projektu smo sodelovali učenci 7. a, 7. b in 8. b razreda, skupaj 15 učenk in učencev.

   Kot sem že povedala, se je vse skupaj začelo s prvim sestankom. Takrat sta nam učitelja razložila namen projekta, kaj sploh je E-knjiga (elektronska knjiga), kaj in kako bomo delali, kam bomo šli… in še mnogo zanimivih stvari (te so se na koncu tudi uresničile), ki so nas motivirale in pritegnile k sodelovanju v projektu, kljub temu, da imamo še veliko drugih obveznosti z rednim poukom in različnimi dejavnostmi. Kar težko je bilo vse uskladiti. A smo zmogli.

   Začeli smo z odlomkom o resničnem dogodku v času 2. svetovne vojne, ki se je zgodil  dobrih 6 km stran od naše šole, v ozki soteski Gračnice. Vzeli smo ga iz knjige Živi zid, ki govori o pohodu 14. divizije na Štajersko in o tem edinstvenem dogodku v dolini Gračnice, ki jo je napisal udeleženec pohoda  Stane Terčak. Večina nas je vedela za ta dogodek. Učenci naše šole vsako leto za dan mrtvih sodelujemo na komemoraciji na mestu dogodka in se udeležujemo prireditve ob obletnici živega zidu. Mentorja sta nam na kratko predstavila še druge zgodovinske okoliščine, precej pa smo raziskovali sami. Marsikaj smo začeli drugače dojemati in ceniti. Naša razmišljanja in vtise smo poustvarili in izrazili v besedilih, v katerih smo takratno dogajanje prikazali iz perspektiv različnih oseb. Vživeli smo se v njihove vloge.

  Nadaljevali smo z branjem in pogovarjanjem  o pesmih Bosa pojdiva dekle obsorej in Samo en češnjev cvet.  Napisal ju je Karel Destovnik – Kajuh, ki je bil med udeleženci pohoda 14. divizije in vodja njene kulturniške skupine. Posvetil ju je svoji veliki ljubezni Silvi in ljubezni do domovine in vseh žrtev za svobodo. Žal je bil žrtev tudi sam le deset dni po znamenitem dogodku živi zid. Na osnovi tega smo poustvarjali na temo dveh ljubezni, ljubezni do bližnjega (dekleta ali fanta) in ljubezni do domovine v težkih vojnih časih.

  Ogledali smo si še skoraj 40 let star slovenski film Ne joči Peter. V njem se zrcali skrb in ljubezen do otrok v času vojne. Po pogovoru o prikazani vsebini smo se odločili, da to dogajanje poustvarimo s stališča treh otrok v filmu. Nastala so v glavnem fabulativna pisma in spomini na tiste dni in dogodke. 

  7. februarja letos se je na mestu dogodka končal  s slovesno prireditvijo že 37. pohod po potek 14. divizije. To smo izkoristili za udeležbo na prireditvi in obisk samega prizorišča, kjer stoji spominsko obeležje (spomenik padlemu komandantu Iliji Badovincu in spomenik udeleženim otrokom živega zidu). Začutili smo vsaj delček takratnih hudih časov in stiske otrok, ki so jih nemški vojaki vzeli za svoj ščit pred partizanskim napadom. Nekateri moji sošolci se mimo tega spominskega obeležja vozijo vsak dan, saj tod pelje njihova pot v šolo in domov.

  Čeprav smo imeli veliko dela, se nismo predali in smo zavzeto brali, razpravljali, raziskovali,  pisali, risali, popravljali in dopolnjevali naše izdelke, fotografirali, iskali ustrezen slikovni material…, tako da so  nastala čudovita dela, polna ustvarjalnosti. Mislim, da bo vsak bralec naše E-knjige lahko v njih zaznal, da smo se potrudili po najboljših močeh in na malo drugačen način obdelali in prikazali vsebinsko  zelo zanimiva področja, ki smo jih nekako povezali z rdečo nitjo: domovina, vojna,otroci, ljubezen, kar smo tudi izbrali za naslov naše knjige.

   Veseli smo, da nam je  uspelo na ta malo drugačen način prispevati k obeležitvi in praznovanju šolskega leta knjige, 70. obletnice upora  proti okupatorju, brez katerega bi letos junija najverjetneje ne mogli praznovati 20. obletnice neodvisnosti naše države Slovenije.

Zdaj, ko je vsega tega konec, si želimo, da bi lahko sodelovali še v kakšnem podobnem, zanimivem projektu.

 

  Manca Knez