Doma sem na Globokem, to je rojstva vas našega pesnika balad in romanc Antona Aškerca. Po njem nosi ime  naša osnovna šola v Rimskih Toplicah. Velikokrat grem v vas Lokavec, kjer imam sorodnike in prijatelje. Pot me vodi po cesti proti Jurkloštru. Cesta se najprej vije ob Savinji in železnici, čez dobre tri kilometre pa se ločijo. Na mestu, kjer se Gračnica izliva v Savinjo, le-ta in železnica zavijeta proti Zidanemu Mostu, cesta pa ob Gračnici nadaljuje pot v smeri Jurkloštra. Dolina je tukaj na določenih mestih zelo ozka, prava soteska s strmimi  in visokimi pobočji, kjer je komaj prostora za potok in cesto. Še to so morali ponekod prav vsekati v skalnato pobočje. Po dobrih dveh kilometrih ovinkaste ceste prispemo do odcepa za Lokavec. Na tem mestu se stikajo v soteski tri vasi: Vodiško na desnem bregu, Gračnica na levem bregu potokov Gračnica in Lokavški potok, desno čez most  pa je razpotegnjena in razpršena vas  Lokavec.

  Malo pred tem odcepom stoji ob cesti spomenik, ki nas opominja na dogodek v 2. svetovni vojni. Že prvič mi je padel v oči. Radovednost mi ni dala miru, zato sem o tem povprašal sorodnike. Ker sem bil takrat nekaj let mlajši, vsega še nisem dobro razumel. Saj še danes ne, ampak vseeno vem o tem nekaj več, še posebej sedaj, ko sem sodeloval pri našem projektu.

   V tej soteski je bila v času 2. svetovne vojne samo ena bitka, ampak ta toliko bolj pomembna. Mogoče bom čez leta vse skupaj  le razumel. Zdaj vem le to, da je prišla takrat, 12. februarju 1944, na naše območje neka partizanska divizija, ki so ji rekli Štirinajsta. Prišli so z one strani Lovrenca, iz Okroglic, in se v mrzlem februarskem popoldnevu spustila skozi vas Lokavec v dolino Gračnice. V snegu in mrazu so partizani prečkali lesen most na Gračnici in se vzpenjal v nasprotni breg proti vasi Vodiško. Iz Rimskih Toplic so po cesti prihajali njihovi nasprotniki, Nemci. Po poti so pobrali lokavške otroke in se z njimi obdali. Tako so se zavarovali pred partizanskim napadom. Mrazu se je pridružil še strah za lastna življenja. Do spopada je res prišlo, saj je partizanska zaseda morala za vsako ceno zadržati nemške  vojake stran od  mostov čez Gračnico. Tako dolgo, dokler ni bila celota divizija na varnem.

  Spomenik so najprej postavili v spomin na padlega komandanta zasede Ilija Badovinca, ki je tu tudi pokopan. Kasneje so postavili še čudovit spomenik v obliki telohovih cvetov, ki  simbolno ponazarjajo otroke živega zidu. Eden je ta dan padel, štirje so bili ranjeni. En cvet tako leži na tleh, dva sta sklonjena, vsi ostali so pokončni Na nasprotni strani ceste so tri stopnišča, ki predstavljajo Bračičevo, Šercerjevo in Tomšičevo brigado. Te tri  so sestavljale 14. divizijo. Po njej se imenuje tudi ena od ulic v Rimskih Toplicah.

  Od tu pot nadaljujem desno čez  lesen most, kjer so po ozki dolini Lokavškega potoka in na pobočjih hiše vasi Lokavec, ki se vzpenja vse do Lovrenca in levo v dolino Paneškega grabna. Po vrhovih teh pobočij in v dolino je takrat prišla slavna partizanska divizija. Malo naprej od hiše mojih sorodnikov stoji stavba osnovne šole v Lokavcu. Nemci so jo zgradili na začetku vojne. Zaradi svoje oblike in višine nekako ne spada v to okolje. Otroci živega zidu so takrat obiskovali to  novo šolo, v kateri jih je učil nemški učitelj. Tisto usodno soboto jih je peljal na ogled filma, ob vračanju domov pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Takega primera še ni bilo.

  Že vrsto let v tej propadajoči stavbi nekdanje šole ni več pouka, saj se otroci vozijo v šolo v Rimske Toplice.  Vsako leto se učenci v februarju še posebej spomnimo na ta dogodek ter prinesemo cvetje in sveče k spomeniku. Z veseljem in ponosom sodelujemo in se udeležimo spominskih slovesnosti na obletnice živega zidu  ter za prvi november, ko se s komemoracijo pri spominskem obeležju ob Gračnici poklonimo spominu padlim za svobodo naše domovine Slovenije.

Tilen Pinter