V času moje zgodbe se še nisem rodila, moj starejši brat je imel približno štiri leta, sestra pa le dobro leto. V tistih toplih poletnih dneh so bili z mamo in starimi starši sami doma. Očeta so vpoklicali k teritorialni obrambi. Njegova enota naj bi obkolila vojaško zdravilišče v Rimskih Toplicah in preprečila, da bi armadni vojaki odšli iz njega.

  Nekaj dni prej so v Ljubljani slovesno razglasili, da je Slovenija postala samostojna država, kar pa takratni naši skupni oblasti in vojski ni bilo všeč. Da bi odšli iz skupne države so hoteli preprečiti za vsako ceno, tudi z orožjem. Oče je bil tiste dni sicer blizu doma, saj je naša domačija le dober kilometer nad toplicami, v vasi otroštva pesnika Antona Aškerca. Vendar so se domači vseeno bali zanj.

  Iz daljave so večkrat na dan slišali hrumenje letal in posamezne rafale. Včasih je katero zašlo tudi nad našo dolino. Na prihod letal so že nekaj minut prej opozarjale tuleče sirene. Bolj pogosto so vzletali in pristajali hrupni vojaški helikopterji. Nekajkrat so leteli tako nizko nad našo vasjo, da se je hiša kar tresla. Nekateri so imeli  narisan velik rdeč križ, spet drugi so nosili s seboj rakete. Takrat so se moji domači  skrili v klet, kjer je bilo bolj varno. Tako se je dogajalo kar nekaj dni.

  Vodje očetove enote so se z vojaki v zdravilišču pogajali. Želeli so, da se predajo in da se vse konča po mirni poti, brez nepotrebnega streljanja in žrtev. Enim in drugim je bilo težko, saj so mnogi živeli in prijateljevali vrsto let. Rimske Toplice so bile obojim kraj, kjer so prebivali.  Nekateri vojaški častniki in tudi navadni vojaki so  si tukaj ustvarili svoje družine.  Marsikdo je prestopil na našo stran, drugi pa so še kar vztrajali pri svojem, pri izvrševanju ukaza svojih nadrejenih. Končno so le doumeli, da nima smisla vztrajati, saj so ostali tudi brez oskrbe z elektriko. Odločili so se za predajo in tako se je končalo brez nepotrebnih žrtev, čeprav so se še včerajšnji prijatelji in sosedje zdaj gledali malo bolj grdo.