Kot že marsikatero jutro sem se tudi to jutro prebudila zaradi eksplozije bombe, ki je padla na hišo v soseščini. Sploh nisem bila vznemirjena, saj so bili bombni napadi že del našega vsakdana. Potihoma sem vstala in prebudila njega, ki je z žalostnimi in prestrašenimi očmi zrl vame. Sklonil se je k meni in mi nekaj zašepetal na uho. Nasmejala sem se in mu pokimala. A že v istem hipu sva zaslišala pred vrati neznane glasove. Hitro sva smuknila skozi nekakšen skrivni prehod za omaro. Bilo me je strah in molila sem, da naju ne odkrijejo. Čvrsto me je objel in mi ponavljal, da bo vse dobro. Toda bilo je prepozno, dogodki so se odvijali z bliskovito hitrostjo. Nisem se mogla niti posloviti od njega, ker so ga že zagrabili tuji vojaki in ga odpeljali. Na dvorišču sem izkoristila trenutek njihove nepazljivosti in pobegnila. Vpili in streljali so za mano, jaz pa sem razločno slišala le njegov glas: »Beži! Beži!«

  Svojim hitrim nogam in poznavanju soseske se imam zahvaliti, da mi je uspelo pobegniti in se skriti pred zasledovalci. O njem cel čas vojne nisem dobila nobene vesti. Po vojni, ko so se redki preživeli vračali iz taborišč, njega ni bilo med njimi. Moje srce je bilo strto. Toliko lepih trenutkov sva preživela skupaj, čeprav so bili časi hudi in smo ga morali skrivati. Zaradi ilegalnega dela, so ga že večkrat iskali, na tisto usodno jutro pa je bil izdan. Nikoli nisem izvedela, kdo je izdal njegovo skrivališče.

  Slovenija, ta naša majhna in prelepa dežela na sončni strani Alp. Ni čudno, da so tujci hlepeli po tvojih lepotah in ti želeli uničiti tvoj dobrosrčen in priden slovenski narod. Ko stopiš v njeno »osrčje«, ti lepota vzame dih. V mislih sem bila v času, ko se je naš slovenski narod boril zate, za tvoje lepote in za svoj jezik. Videla sem trpljenje in čutila bolečino na tisoče ljudi, ki so iz neizmerne ljubezni do tebe prenašali vse težave hudih vojnih časov in bili pripravljeni dati za to tudi svoje življenje. Kljub vsej žalosti in bolečini je prišel trenutek veselja in zmagoslavja. Na trpeči in s krvjo prepojeni slovenski zemlji se je spet  zaslišala slovenska pesem in  vihrale so slovenske zastave. Čas zaceli rane in tudi tvoje rane  so se zacelile. Spet si zažarela v vsej svoji rajski lepoti.

Potrudimo se, da bo tako tudi ostalo.

Hana Aškerc