Vsak človek doživlja v svojem življenju vzpone in padce, veselje in žalost, ljubezen in razočaranje, brezskrbnost in skrb, pričakovanja in neuspeh. Tudi vse to je del našega življenja.

  Bilo je v začetku 2. svetovne vojne. Neža in Miha sta bila prijatelja. Ona jih je štela takrat komaj 16, Miha pa je bil leto starejši. Rada sta se veliko družila, hodila na sprehode, si otroško nagajivo nagajala in drug drugemu »prodajala« drobne laži.  Miha se je zelo rad pohvalil pred Nežo, da le fantje postanejo vojaki. Tudi on bo vojak. Že zdaj je bil ponosen, da bo lahko branil svojo domovino. Neža se je na trenutke počutila užaljeno, kajti Miha je bil s tem svojim bahanjem že kar preveč domišljav.

  Nekega večera je dobil pošto, naj se javi ljudem, ki vodijo v njegovem okolišu upor proti okupatorjem. Najprej je bil zelo ponosen in vesel, da bo končno tudi on lahko zaprisegel službo svoji domovini. Takrat se je zgodilo. Nek nov občutek se je pojavljal v njem. Neka čudna tesnoba ga je tiščala v prsih, še posebej takrat, ko je bil skupaj z Nežo. Oba sta začutila, da se bosta pogrešala bolj kot sta mislila, začutila sta, da bo morda to slovo zelo težko. Vsak prosti čas do odhoda sta izkoristila, da sta lahko bila skupaj. Nista si več nagajala in se drug drugemu lagala, spoznala sta, da ju veže nekaj več kot le prijateljstvo, da sta zaljubljena. Njuni pogovori so bili odkriti in bolj odrasli; Miha je želel, da postaneta par.

  Slovo je bilo težko. Neža mu je obljubila, da ga bo zvesto čakala. On pa je njej obljubil, da ji bo poslal pošto, če se bo le dalo. Življenje obeh se je zelo spremenilo. Neža je  hrepeneče čakala njegove pošte, Miha pa je imel preveč vojaških obveznosti in malo časa za pisanje. Zelo ga je pogrešala. Redka pisma, ki jih je prinašal njej nek nepoznan fant,  je  po večkrat zaporedoma prebrala. Iz njih je začutila Mihovo silno ljubezen do nje. Zelo ga je pogrešala. Vsako pismo ji je polepšalo turobne dneve, kajti ob branju je za trenutek občutila veselje in bližino ljubljene osebe.

  Bila je zgodnja pomlad. Neža je nabrala šopek zvončkov in jih odnesla v bližnjo kapelo. Tam se je Mariji zahvalila in jo prosila za srečno vrnitev njenega ljubega Mihe.  In res je Miha neke noči  nepričakovano prišel na kratek obisk. Pripovedoval ji je, kako težko je življenje med partizani, kolikokrat je bil v nevarnosti in kako veliko jih je že padlo. Bil je zaskrbljen in tih, v sebi je nosil veliko bolečin, ki jih je doživel. Opazila je, da se je njen ljubljeni Miha  zelo spremenil, postal zrelejši za svoja leta,  a še vedno je čutila njegovo iskreno ljubezen. Hotela sta nadoknaditi vse zamujeno.

  Tokratno slovo je bilo še težje. Kot da bi se poslavljala za vedno. Zopet bo neučakano čakala njegove pošte, dnevi pa bodo pusti in žalostni. Po daljšem času je le dočakala pismo, ki ji je dalo novo upaje in veselje. Začutila pa je tudi bitje, ki je raslo pod njenim srcem. Takoj je Mihu sporočila veselo novico. Dnevi so tekli, odgovora  ni bilo od nikoder. Obupana in jezna se je vdala v kruto usodo, vendar še vedno v upanju, da se Miha vrne živ in zdrav. Vsak dan je hodila v kapelico po tolažbo.

  Nekega dne se je pred vrati pojavil kurir z žalostno novico. Njen ljubljeni Miha je padel v hudem boju. Svoje življenje je daroval za skorajšnjo svobodo. Njeno srce je bilo strto od žalosti in bolečine. Zdaj je živela le še za nerojenega otroka. Čez dva meseca je rodila prekrasno deklico. Nastopili so še težji časi in življenje se je spremenilo v pravi pekel. Nekega dne so nemški vojaki napadli njeno vas in pobili skoraj polovico ljudi. Na srečo so se ostali uspeli pravočasno skriti v varno skrivališče v bližnjem gozdu. Med njimi tudi Neža s hčerkico Mihaelo.

  Bil je še en cvetoči maj in v deželo je končno prišla svoboda. Nežino veselje je bilo še vedno skaljeno, saj njenega Mihe, ki se je pred njo tako rad hvalil, da bo vojak, ni bilo več. Svoje življenje in ljubezen je žrtvoval za svobodo vseh, njej pa je ostal sad njune kratkotrajne, a močne ljubezni, mala Mihaela. Čeprav si je čez leta ustvarila družino z drugim moškim, je Miha ostal za vedno v njenem srcu, kot edini, ki ga je kdajkoli zares ljubila.

Anja Potokar