Vojna je  trajala že deset mesecev. Ogromno je bilo smrtnih žrtev, na tisoče ranjenih, med njimi tudi  veliko otrok. Vojne grozote so se po letu in pol razširile še na naša tla. Nenasitnega pohlepa in prelivanja krvi željnega velikega vodje ni in ni bilo konec. Stiske vojnih dni smo občutili tudi na svoji koži. Letala so precej pogosto preletavala naš kraj, ga raketirala in obstreljevala. Sledili so požari, ruševine, zasipani in mrtvi ter ranjeni ljudje.  K nam so prihajali obupani in prestrašeni begunci iz drugih krajev, kjer je bilo še huje kot pri nas.  Nemci so imeli svojo postojanko takrat v  sosednjem kraju. Vsi smo živeli v neznansko velikem strahu, skoraj odštevali smo dneve do našega konca. Opustošenje je bilo veliko.  Kmalu so postojanko postavili še pri nas. Tik preden smo se z družino skrili v naše skrivno zaklonišče, je življenje izgubila moja najboljša prijateljica Judita. Bila je Židinja. Hladnokrvno so celo njeno družino odpeljali v sežigalnico. Nikoli ne bom pozabila njenih velikih, sprijaznjenih z usodo, a vseeno na smrt prestrašenih oči. Nazadnje mi je rekla, da moram preživeti, da bom o tem grozodejstvu pripovedovala vsem, ki bodo to grozno vojno preživeli. In zato sem tu. Da uresničim zadnjo željo moje prijateljice. Grenki spomini na takratne čase so še vedno živi in nekje globoko v srcu ostaja pekoča bolečina.

  Minilo je dva meseca od naše preselitve v skrivališče. Še dobro, da ga je oče pravočasno uredil. Bila je noč. Zunaj je spet počilo. Zaslišala sem krike. Mimi se je stisnila k meni. Začela je jokati. »Pššš,« sem jo potolažila, »poskusi zaspati.« To seveda ni bilo zmožno. Zavila sem jo v odejo, potisnila nazaj na posteljo, nato pa se usedla nasproti očeta. »Kdaj bo tega vsega konec? Kdaj bo konec te nesmiselne morije, neizmernega strahu, pustošenja in žrtev? Ali ne bo nihče nič ukrepal?!« sem drezala vanj. Oče ni rekel nič, a njegov  zaskrbljen pogled je povedal vse. Vstala sem, se stisnila nazaj k Mimi in poskušala zaspati. Nisem mogla, po glavi mi je rojilo preveč stvari naenkrat.

  Sredi noči je oče vstal in se ogrnil v plašč. »Bodi previden,« je žalostno rekla mama. Ni vedela, da ju opazujem. Oče je počasi odšel ven in tiho zaprl vrata. Usedla sem se, Mimi pa mi je zlezla v naročje, ter se prestrašeno začela gugati. »A bo z očijem vse v redu?« je tiho vprašala. »Seveda bo. Kmalu bo nazaj. Malo še potrpi,« sem jo poskušala potolažiti.  Nato sem se usedla k mami: »Mislila sem, da je zunaj noč.« »Saj je,« je šepetajoče odvrnila mama. »Zakaj pa potem,… ahh,« dojela sem. Spet raketni napadi in streljanje.  Kar naenkrat se je oče vrnil. Z mrtvaško bledim obrazom je rekel: »Jožef in njegovi so mrtvi.« Mimi je tiho kriknila. Strica Jožefa je imela neznansko rada. Tudi oba najina bratranca. Vsi smo za trenutek utihnili, ker nam je bolečina presekala srce. Naše molčanje so prekinili streli na dvorišču.

  »Pomagajte! Prosim, odprite!«  je nekdo vpil in s pestjo tolkel po vratih. Oče je hitro odprl. Noter je skočil moški, ki je za sabo vlekel neko telo. »Prosim, rešite ga!« je kričal, »prosim!« Videla sem njegovo ogromno strelno rano. Kri je v curkih tekla na tla. Ker ni nihče ukrepal, sem sama skočila, ter prijela nezavestnega fanta, ki ga je privlekel okrvavljen mož. »Kaj pa…« sem začela, a me je prekinil: »Sam bom tako ali tako umrl, rana je prevelika! A Jakoba lahko rešite! Prosim vas!« Milo sem pogledala očeta, ki je seveda prikimal. Želela sem nekaj reči, a je moški že stekel ven, kjer so ga v trenutku pokosile krogle.  Še dobro, da je bila noč in niso opazili, od kod je prišel. Lahko bi nas odkrili. Začela sem jokati, a morala sem rešiti fanta. Po mojem ugibanju je bil star toliko kot jaz, torej 16. Hitro smo ga položili na posteljo, kjer sva mu z mami začeli čistiti rane. Oče je počistil po tleh, Mimi pa smo vsi potisnili vstran. Od daleč je začudeno opazovala, kaj počnemo, a ni izustila niti besede.

  Nisem vedela, kaj si naj mislim. Ko sem pogledala fanta, mi je pri srcu postalo toplo. Jakob, ali kakor mu je pač bilo ime, je bil zelo čeden, čeprav bi to zdaj lahko rekla za vsakega moškega vrstnika, saj jih nisem videla že nekaj časa. Ko sem mu na rano zlila pekočo zdravilo, se je zbudil, hitro skočil pokonci in me odrinil stran: »Kaj počneš?« »Emm, rešujem ti življenje!« Mama naju je slišala in prihitela k nama: »Zbudil si se?  Pojdi se umit, kasneje ti bomo vse razložili.« Fant je hotel nekaj pripomniti, a se je raje zadržal in šel v sosednjo sobo, kjer je na mizi stal vrč vode. Komaj sem čakala, da se vrne, saj se z vrstnikom, ki je verjetno imel enake navade kot jaz sama, že dolgo nisem pogovarjala, niti videla. Oh, kako sem pogrešala, hrepenela po dneh, ko ta grozljiva vojna ni zatirala naše svobodne dežele, kjer smo lahko živeli mirno, veselo in preprosto ter bili, kdor smo bili – pravi slovenski narod.

  Neznani fant se je vrnil in se usedel nasproti mene: »Kje sem? Kdo ste? Kje je moja družina?« Vprašanja so kar deževala iz njegovih ust. Od strani sem pogledala mamo, a je samo zmignila z rameni. »No,« sem začela, »si v zaklonišču, tu smo že dva meseca, skrivamo se pred nacisti. Moje ime je Hana, tisto tam je moja sestrica Mimi, tu pa sta še oče in mama,« sem hitro izustila. »Lepo. Samo, kaj pa moja družina? Kje je Izak? In kje mami in oče?« Slišati je bil zelo zaskrbljen, a na žalost nisem imela popolnega odgovora: »Oprosti, a vem samo, da bi skoraj umrl. Nek temnolas moški nas je prosil, naj te rešimo.« »Kaj?!« je zavpil fant, »Kakšen je bil? Manjši, z globokim glasom, z visokim čelom?« Le kako je vedel vse to? Oh, verjetno je bil to tisti Izak, po katerem je prej spraševal. »Pa ja menda ni …?« Fant se je sključil. »Zelo mi je žal,« sem tiho rekla, ter ga iz sočutja prijela za roko, ki jo je takoj odtegnil, se spet vzravnal in z zaskrbljenim glasom rekel: »Žid sem.«

  Vsi smo začeli počasi in tiho dihati. Kaj?! Kaj pa če ga najdejo in nas pošljejo vse skupaj v sežigalnico, o katerih smo slišali že toliko strašnih zgodb? Skrbi me zanj. Skrbi me za vse. Skrbi me zase. Prvi se je zbral oče: » No, Izak nas je, preden je izgubil življenje, prosil naj poskrbimo zate. Obljubili smo mu. In ne bomo prelomili besede.« »Hvala,« se je iskreno zahvalil fant. »No, moramo ti pripraviti ležišče. Spati boš moral na tleh, a ker imamo dovolj odej, to ne bo problem,« je posegla v pogovor mama. »Zdaj pa o tvoji varnosti,« je resno začel oče. »Čez dan ne boš smel ven, ponoči  samo na hitro. Ne boš smel glasno govoriti, pravzaprav bomo vsi morali govoriti tišje. Od tega je odvisno tvoje in naše življenje.« S temi besedami se je oče obrnil, ter se usedel na svoje ležišče poleg mame, ter se z njo začel pogovarjati, sama pa sem se obrnila k fantu: »Si res Žid?« sem ga vprašala. »Ja,« je kratko odvrnil in povesil pogled kot da se tega sramuje. »Poslušaj, res mi je žal, da si izgubil prijatelja. Smem vprašati, kdo je Izak?« »Bil je moj starejši brat,« je tiho rekel, nato pa se je začel tresti. V očeh so se mu nabirale solze in začele drseti po licih. Res mi je bilo žal, zato sem ga nagonsko objela čez rame. Mislila sem, da me bo odrinil, a me je z eno roko objel nazaj. »Hana, kajne? Jaz sem Jakob.« Z drugo roko si je z rokavom obrisal solze.

  Čez nekaj dni se je malo pomiril. Žalost  zaradi izgube brata je skril nekam globoko v podzavest. Začela sva se bolj sproščeno pogovarjati in ugotovila, da si imava veliko povedati. Spraševala sem ga o zunanjem svetu, ki me je pretresel, a kljub temu sem bila željna novic. Včasih mi je opisoval svoje življenje, jaz pa njemu svoje. Mimi naju je vedno z zanimanjem poslušala, a je neredko kaj kmalu zaspala.  Njej je bilo še najtežje biti ves čas bolj tiho in pri miru. Z Jakobom sva postala dobra prijatelja. Vedela sem, upam da, vse njegove skrivnosti, on pa moje.  Ponoči sva vedno šla na kratek sprehod.

  Nekega jutra nam je oče povedal veselo novico. Nemci so se preselili drugam. Seveda smo morali biti še vedno dovolj previdni, a vseeno smo si vsaj malo vsi oddahnili. Vsakič, ko sem videla Jakoba, mi je srce zaigralo. Vsako noč sem komaj čakala, da ga zjutraj spet vidim. Čez čas je to prijateljstvo preraslo v  ljubezen. Jakoba sem imela tako rada, kot še nikogar. Vojna naju je zbližala, a vseeno sem imela občutek, da bi se tudi drugače dobro ujela.

  Čez čas smo se spet lahko preselili nazaj v našo hišo. K sebi smo vzeli seveda tudi Jakoba. Bila je pomlad, vse je cvetelo, a izgube bližnjih in prijateljev so nam še vedno peklile srca. Nekega dne sva šla z Jakobom  nabrat cvetje, ki sva ga nato nesla na pokopališče. Položila sva ga na grob njegovega brata Izaka, zanj in za vse, ki so padli v vojni. Ob njem sem se počutila varno. Bila sem vesela in srečna, da smo ga tisto noč rešili smrti.

  A vojne s tem še zdaleč ni bilo konec. Kar naenkrat so Nemci prihrumeli nazaj kot hudourniki po grozovitem deževju. Če smo prej mislili, da je bilo tisto morija, je bil to pravi pekel. Začeli so z racijami. Še vedno so iskali  Žide. In nato se je zgodilo…. Sosedje so nas izdali. Povedali so, da pri nas živi nek Žid. Nemci so seveda takoj pridivjali. Ko so prišli, se je Mimi igrala zunaj, na dvorišču. Nemci so jo kruto pohodili. Nismo imeli časa, da bi jo poklicali noter. Jakob se je žalostno obrnil k meni in kljub trušču, ki so ga zganjali Nemci, zašepetal: »Ne morem dovoliti, da se tako žrtvujete zame. Veš, da te ljubim?« Nato me je nežno poljubil, še zadnjič objel, vstal in s počasnim, a odločnim korakom stopil na dvorišče. Takoj so ga lotili kot najhujše zveri. Kljub solzam, ki so mi preprečevale vzdih, sem videla in slišala njegovo vpitje. Preklinjal je švabe, preklinjal je führerja, preklinjal je čez vse Nemce, katerih imena se je spomnil. In takrat se mi je posvetilo: vedno je govoril, da ne misli nikoli zgoreti. Vedel je, da ga ne bodo poslali v sežigalnico. Švabi so ga začeli pretepati, udarjati s kopiti pušk, brcati in zmerjati.   Ves prašen, krvav in obtolčen je obležal na tleh pod krošnjo cvetoče češnje. Nemci so odšli.

  Stekla sem k njemu, za Mimi pa je poskrbela mami. Jakob me je ljubeče pogledal, se mi še zadnjič nasmehnil in zaprl oči.  Mimi je bila v hudi nevarnosti, a smo jo rešili. Nikoli več ni mogla govoriti, saj so ji hudo poškodovali glasilki. Bila pa je vsaj živa. Jakoba  smo k večnemu počitku dali k bratu Izaku. Vsak dan sem šla na grob, vsakič s šopkom češnjevih vej v roki.  Položila sem jih nanj in se s solzami v očeh spominjala številnih dni in noči, ki sva jih skupaj preživela v skrivališču in naši hiši, najinih neskončnih pogovorov, zaljubljenih pogledov, prvih objemov in poljubov na kratkih nočnih sprehodih…  Z naslednjim majem so Nemci dokončno odšli. Bili smo svobodni.

  Še veliko let sem prihajala na Jakobov grob in v vsakem maju nanj vedno prinesla cvetočih češnjevih vej. Ne samo zanj in Izaka, ampak za tisoče ljudi, ki so v vojni izgubili svoja življenja in nam omogočili, da lahko uživamo svobodo. Njim se imamo zahvaliti, da smo Slovenci preživeli, da govorimo slovensko in da imamo lahko danes svojo samostojno državo, čeprav  je bilo potrebno zanjo čez 50 let spet prijeti za orožje. K sreči ni trajalo tako dolgo in ni bilo tako hudo in kruto kot prvič.

Lana Maksima Rumbak