V času vojne je ljubezen bolj tvegana in trpeča kot v miru. Tako je bilo tudi med 2. svetovno vojno, saj vojne razmere niso bile naklonjene razdajanju ljubezni. Vendar ljubezen se ne ozira na vojno, ko pride, pride. Tako se je dogajalo tudi Anki in Alojzu.

  Anka je bila verna, nežna in ljubeča, prav tako tudi Alojz, ki pa je bil poleg tega še zelo domoljuben. Imela sta se neizmerno rada in sta bila par, dokler ju ni ločila kruta usoda.

Bila sta zmenjena, da se dobita, a Alojza ni bilo ob dogovorjeni uri. Anka je čakala in čakala, a njega ni bilo. Počutila se je šibko in izdano, saj je mislila, da je Alojz ne mara več. Celo noč je bridko jokala. Čez nekaj dni je izvedela, da so ga odpeljali v delovno taborišče. Ob tej strašni novici se je zgrudila na kolena in pričela glasno in hlipajoče jokati. Tedaj se je začelo njeno trpljenje.

  V naslednjih dneh je poskušala vsaj malo pozabiti, a ni šlo. Bolečina se je mešala s hrepenenjem po ljubljeni osebi. Odločila se je, da ga gre iskat. Hodila je in hodila, ter med potjo molila in prosila, da bi ga že končno našla. Tavala je po neznanih poteh in gozdovih, dokler ni v daljavi zagledala lesene stavbe, ki so bile obdane z visoko žico in stražnimi stolpi, na katerih je zagledala tuje vojake. Le kako naj izve, če je njen ljubi Alojz v tem taborišču? Če bo prišla blizu, jo bodo ujeli in zaprli ali pa ustrelili. Preveč je zastraženo. Njen jok se je pomešal z jezo, besom in zaskrbljenostjo. Odločila se je. Kar bo, pa bo. Iz grmovja je stopila na travnik in šla počasi proti taborišču. S stolpa se je oglasil rezek ukaz: »Halt!« Ona pa je še kar nadaljevala svojo pot. Še enkrat se je zaslišal ukaz s stolpa, a ker se ni ustavila, je zaropotalo. Pod nogami se ji je zakadilo. V silnem strahu se je obrnila in pobegnila nazaj proti grmovju. Imela je srečo, da je niso zadeli. Ni se ustavljala, kolikor so ji dale moči in noge, je hitro tekla v notranjost gozda. V daljavi za sabo je že zaslišala tuje glasove in lajež psov. »To bo moj konec,« si je mislila. A imela je srečo. Čisto po slučajnosti je naletela na neko jamo in se skrila vanjo. Zasledovalci so bili že precej blizu. K sreči so se obrnili prej, preden bi psi lahko odkrili njeno skrivališče. Vsa trda je bila od strahu. Glasovi so se oddaljevali. Ni si upala ven. Mračilo se je in od utrujenosti ter z mislijo na ljubega Lojzija je zaspala.

  Tudi Alojz je mislil nanjo. Ko so v taborišču delali izven ograje, mu je nekega dne uspelo pobegniti. Ves sestradan in izmučen je po daljšem času le uspel priti v domačo vas. Ljubezen do Anke ga je držala pokonci, drugače bi že zdavnaj omagal. A doma je izvedel strašno novico. Anka je že pred tedni odšla od doma, najbrž ga je odšla iskat. Povedali so mu, da pričakuje njegovega otroka. Alojz  je še isti dan hotel, da jo gre poiskat, a mu domači niso dovolili, saj je bil preslaboten. Uredili so mu skrivališče in skrbeli zanj. Čez nekaj dni pa se je zgodil čudež. Na vratih njihove hiše se je prikazala Anka. Bila je vsa umazana in raztrgana. Komaj je še stala na nogah. S težavo je vprašala: »Je Lojzi doma?« Od veselja je jokala, ko so ji povedali, da se skriva v bunkerju. Nemci ga bodo gotovo prišli iskat.

  Ko sta se po nekaj dolgih mesecih spet zagledala, sta si vsa presrečna, da sta živa, stekla v objem. Toliko sta si imela za povedati.  Ko si je Alojz malo opomogel, se je odločil, da bo še najboljše, da odide v partizane in jim pomaga pregnati okupatorja z njihove rodne zemlje. Do konca vojne se ne more skrivati pred njimi. Slovo je bilo težko, a ljubezen do domovine je morala dobiti prednost. Na srečo je prestal vse hude  preizkušnje in se po končani vojni vrnil k svoji ljubljeni Anki, ki ga je čakala doma s sinom Lojzkom. Veliko njegovih tovarišev ni imelo te sreče. Bil je maj, češnje so cvetele kot še nikoli, oni pa so skupaj srečni in veseli uživali prve tedne svobode.

 

Jakob Kolman