V tistem času je pri nas divjala huda  vojna. Naši pradedki, pa tudi prababice, so bili partizani, ki so se borili, da bi z naše slovenske zemlje pregnali tuje vojake, ki so pridrveli k nam z orožjem in brez povabila. To so bili res hudi časi. Še ljubezen je bila na drugem, tretjem, ali celo četrtem mestu. Takrat ni bilo kar tako imeti fanta ali dekle. Vedeli so, da je vojni čas zelo negotov in nepredvidljiv. Danes si, pa te jutri že lahko ni več. Pa tudi zaupati nisi mogel kar vsakemu. Nikoli nisi vedel, ali te ne bo kdo grdo pretental. Prednost so morali dati uporu proti tujemu okupatorju, ki si je želel prilastiti našo deželo, naše ljudi pa  uničiti ali potujčiti. To jih je najbolj jezilo in žalostilo. Vendar ljubezen je ljubezen, njej se ne da ukazovati. Ko pride, pride. Ko te zadene, te zadene.

  V neki skromni  hribovski hiši je takrat živelo neko dekle, staro okoli dvajset let, ki je v vojni že izgubilo  oba starša. Nemci so ju ustrelili še z drugimi osmimi talci, ker so partizani napadli njihovo patruljo in ubili dva njihova vojaka. Zelo ju je pogrešala. Vsak dan se je sprehajala pred hišo in gledala po stezi v dolino, če se bosta slučajno pojavila na njej. Toda zaman. Neko jutro je po stezi res prišel nekdo. Najprej je mislila, da je sosed, nato je zagledala, da ima na rami puško. Že se je ustrašila, da ne pride kakšen nemški vojak ponjo. A kaj hitro je ugotovila, da uniforma ni nemška in tudi kapa na glavi je bila  drugačna. Kljub žalosti se ji je na obrazu pojavil nasmeh. Fant s puško je bil že skoraj pri hiši. Zdaj je na kapi razločno videla rdečo zvezdo. Bil je partizan. Vsaj upala je, da je. V vojni nikoli ne veš, kdo je kdo.  Bil je že povsem pred njo. Spogledala sta se. Ta pogled, iz oči v oči, je trajal zelo dolgo. Nista mogla odmakniti pogleda drug od drugega. Zardela je in stekla v hišo. Sploh ni vedela zakaj. Fant je prav tako zardel in nadaljeval pot po stezi navzgor proti gozdu. Še pozdravila se nista. V spominu so ji ostale njegove sinje modre oči. Takih še svoj živi dan ni videla. Srce ji je začelo hitreje biti in nek čuden občutek jo je obšel. 

  Vsak dan je mislila na ta dogodek pred hišo in na njegove sinje modre oči.  Želela si je, da bi se spet pojavil pred njo. A njega ni bilo. Dnevi so tekli. Zdeli so se ji neskončno dolgi. Mimo njene hiše je šlo čedalje več partizanov, a niti enkrat ga ni bilo med njimi. Njena ljubezen se je mešala z občutki  hrepenenja, žalosti in bojazni. Zalotila se je, da premišljuje o ljubezni, o ljubezni, ki daje smisel življenju. Vsaj tako se ji je zdelo.

  Bilo je že bolj proti koncu vojne. Nekdo od mimoidočih partizanov ji je nekega dne rekel, da so ga ujeli in odpeljali v taborišče. Bila je žalostna, a nekje globoko v srcu, je čutila, da je še živ in da misli nanjo. Ob svojem razmišljanju je spoznala, kako pomembna v teh hudih časih je tudi ljubezen do domovine. Njen namišljeni fant je še kako ljubil domovino, da je bil zanjo pripravljen žrtvovati  svoje življenje. Pa saj jo je tudi sama ljubila. Kolikokrat je daleč v gozd na dogovorjeno mesto odnesla pošto za partizane, pa celo hrano in bele rjuhe za obvezovanje ranjencev, čeprav še sama ni imela veliko. Postalo ji je še bolj hudo pri srcu. Izgubila je starša, naj zdaj izgubi še njega. Ostala bo sama na tem krutem svetu. Pa saj niti ne ve, da ga ljubi. Samo takrat sta se videla in niti besede nista spregovorila.

  Prišla je še ena pomlad, mesec maj, v sadovnjaku pod hišo so bila češnjeva drevesa vsa v belem cvetju. Prav čaroben je bil pogled na njih. In prišla je svoboda. Ljudje so se veseli, da so se po dolgih štirih letih rešili trpljenja pod tujimi vojaki. Koliko nedolžnih življenj je bilo potrebo za to? Tudi sama se je veselila, a z neko grenkobo in hrepenenjem v srcu.  Še vedno je sanjala in čakala svojega fanta  s sinje modrimi očmi.

  Nekega lepega jutra se je kar bosa sprehodila po sadovnjaku. Cvetenju češenj so se pridružila še druga drevesa. Kazalo je, da bo veliko sadja. Kar naenkrat je zagledala nekoga na stezi pod sadovnjakom. Takoj ga je prepoznala po hoji. Bil je on. Ni je pozabil, tudi on jo ljubi. Srce ji je začelo divje utripati. Spet se je pojavil tisti čudni občutek, tokrat še močneje. Hip za tem je že stal pred njo, on s sinje modrimi očmi, s katerim še ni spregovorila besede in ne ve niti njegovega imena. Tudi tokrat so bile besede odveč. Kot da se poznata že celo večnost, sta si planila v objem, ki je trajal dolgo, dolgo … Prijel jo je za roko. Šele zdaj sta se predstavila drug drugemu. Od prvega pogleda in srečanja je minilo skoraj leto dni. To je bila ljubezen na prvi pogled, ki se je za leto dni morala umakniti ljubezni do domovine.

  Sedela sta pod cvetočo češnjo in si vse povedala. Toliko sta si imela za povedati. Kar naenkrat je fant sezul ponošene vojaške čevlje in  natrgal z bližnje veje češnjevih cvetov. Z roko v roki sta bosa  tekla po rosi majskega jutra, tekla sta in tekla, vse do vaškega pokopališča. Tam sta spoštljivo položila češnjeve cvetove na grob njenih staršev. Ob tem sta se iz spoštovanja in ljubezni poklonila vsem, ki so dali svoja življenja, da bosta  lahko tudi onadva svobodno uživala svojo ljubezen. In takole sta skupaj zabeležila svoje ponovno snidenje:

 

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,

zdaj časi so boljši, ni več trpljenja,

podaj mi roko, pojdiva torej,

uloviva zdaj ljubezen in srečo

za celo življenje.

Manca Knez