Med udeleženci pohoda 14. divizije na Štajersko je bil tudi pesnik Karel Destovnik – Kajuh, ki je z divizijo tako prišel v svoje domače kraje, v okolico Šoštanja. Zaradi neprestanih pohodov, hudih bojev ter pomanjkanja hrane in počitka je bil že precej izčrpan.  Po preboju čez Zavodnje je divizija pozno popoldne, 22. februarja 1944, zasedla raztresene domačije na sektorju Topolšica – Bele Vode –Šentvid. Kulturniška skupina je bila  pri Žlebniku nad Zavodnjem. Pred odhodom k Žlebniku se je Kajuh nekaj časa zadrževal pri Banku, kjer je bil divizijski štab.

  »Ta večer smo prvič po dolgem času pošteno jedli,« je pripovedoval o poslednjem srečanju s Kajuhom Matevž Hace, »bil je namreč pustni torek. Nekaj časa je sedel med nami tudi Kajuh. Sedel je za pečjo in si grel premrle roke. V obraz je bil shujšan in zaraščen.«

»Danes je bil pa hudirjev dan. Pa tako blizu mojega doma,« je dejal Kajuh. Gospodinja je delala krofe. »Sezuj se in na peč pojdi, da se pogreješ,« sem mu rekel. »Eh, kaj bi se sezuval, bom šel kar za ostalimi k Žlebniku, saj je že za vas sobica premajhna!« »No,no, kar lezi, za tebe bo pa že še prostora,« sta mu dejala Luka in Kodrič. »Bom kar šel, za silo sem se že okrepčal. Jutri pa se zopet vidimo. Lahko noč!« To je rekel in odšel…*

(*Iz knjige Kajuh, Zbrano delo, Pesmi; stran 137 in 138.)

 

  Med počitkom pri Žlebniku je člane štabne patrulje in kulturniško skupino presenetila nemška patrulja. Pri preboju iz hiše je pod streli za vedno omahnil tudi njen vodja Karel Destovnik Kajuh. Bil je star komaj dobrih 21 let. Kulturniška skupina je bila tako v nekaj dneh ob tri svoje člane (Belač, Špik, Kajuh).

  V partizane je prišel Kajuh avgusta 1943 po dvoletnem ilegalnem delu v Ljubljani, kamor se je umaknil iz rodnih krajev, saj so ga Nemci  leta 1941 enkrat že zaprli. V Ljubljani si je bil čustveno zelo blizu s Silvo Ponikvar, ki jo je zaradi ilegalnega dela in sodelovanja v NOB italijanski okupator kar dvakrat zaprl. Iz tega silnega čustva do Silve je nastal cikel ljubezenskih pesmi.

 

 

  Njegove revolucionarne in preproste ljubezenske pesmi so bile med slovenskimi partizani zelo priljubljene. Z njimi je skušal mobilizirati vse sile za boj proti okupatorjem in vlivati vero v ponovno svobodno življenje. Med številnimi drugimi partizanskimi pesmimi je napisal tudi Pesem 14. divizije, ki jo je uglasbil Marolt – Špik in je postala himna divizije. 

 

http://sl.wikipedia.org/wiki/Pesem_XIV._divizije

 

  Iz cikla ljubezenskih pesmi sta sigurno vsem poznani Bosa pojdiva dekle obsorej in Samo en cvet, en češnjev cvet, v katerih se prepletajo ljubezenska čustva do ljubljenega dekleta in ljubezen ter sočutje do  vseh trpečih, zaprtih in padlih za svobodo.

 

Franc Brečko