Zgodaj zjutraj me je zbudilo glasno ropotanje. Izpod tople odeje sem skočila k oknu in prestrašeno pogledala na cesto pod hišo. Po njej so  se precej počasi  premikala težka vojaška vozila, tovornjaki polni vojakov, oklepniki in celo nekaj tankov. Zagrabila me je panika in začela sem kričati. V mojo sobo je pritekla mama in me skušala vsaj malo pomiriti. Hlipajoče sem jo vprašala, kaj se dogaja. Samo skomignila je z rameni in mi naročila, naj bom tiho ter odidem v sobo na podstrešju. V tej veliki sobi je stanovala naša daljna sorodnica, ki pa je ni bilo doma. Že več tednov je nismo videli in nihče v naši vasi ni vedel, kam je nenadoma odšla. Ubogala sem jo.

  Z občutkom tesnobe sem se usedla v precej oguljeno usnjeno sedežno. Še vedno sem malo drgetala od strahu. Hiša se je tresla od težkih vozil, ki jih kar ni hotelo zmanjkati. Sama sem bila in bilo me je nepopisno strah. Le kje se je obirala mama? Ko bi bil vsaj oče doma? Že sem mislila, da končno prihaja, a se je v sobi  pojavil nek fant. Le bežno sem ga poznala. Ni bil iz naše vasi. Pristopil je, mi dal roko v pozdrav in se predstavil. Ime mu je bilo Marko. Bilo mi je nerodno in kar začutila sem, kako me obliva rdečica. Od mize je vzel stol in se prisedel nasproti mene. Nekaj časa me je  tiho opazoval, meni pa je bilo še bolj nerodno. Želela sem si, da bi mama že brž prišla. Ker je videl, da me je strah, me je prijel za roko in rekel: »Ne boj se. Vojna je in jaz te bom branil, če bo treba.«  V glavi se mi je zavrtel film: »Vojna! Kaj pa sploh vem  o vojni iz šole, knjig in filmov? Nič dobrega ne prinese.« V tistem hipu sem hotela izmakniti  roko, a sem rabila pomirjajoč dotik. Začel mi je razlagati, da ne bo dolgo trajalo, da bodo vsiljive vojake ustavili in pregnali. »Ne bodo nam vzeli naše samostojnosti. Končno smo po tisočletjih uresničili sen mnogih generacij naših prednikov. Boš videla, vse bo še dobro. Kar naj se vozijo, naši jih bodo že ustavili,« me je pomirjajoče bodril. Ustrašila sem se za očeta. Že pred nekaj dnevi je  ostal v službi in se še ni vrnil. Samo poklical je mamo po telefonu in ji naročil, naj ne skrbiva. Bil je policist. Pa še ta naša podnajemnica je nekam izginila. Z mamo sva ostali sami.

  Kmalu sem se malo pomirila in se  s fantom  zapletla v prijeten klepet. Dobila sem občutek, da mi je blizu in da se poznava že celo večnost. Šele zdaj sem počasi dvignila pogled. Najina pogleda sta se za hip srečala in neka čudna energija se je pojavila v sobi. Pogovarjala sva se o marsičem. Sploh ne vem, kdaj je ropot na cesti potihnil. Le iz daljave so se zaslišale zamolkle detonacije. Takrat sem se od strahu spet zdrznila. Fant je to videl in se s stola presedel k meni. Nežno me je objel okrog pasu in se približal. Čeprav sva se le malo dotaknila, sem čutila, kako njegova toplota prehaja preko mojih oblačil in kože vame ter se prijetno razliva vse do srca.  To je bilo zame nekaj povsem novega. Prepustila sem se njegovemu objemu.

  Kot strela z jasnega je kar naenkrat zahrumelo v zraku nad hišo. Našo vas so preletela vojaška letala. Najbrž so šli na pomoč svojim. Iz daljave so se še vedno slišale detonacije, med njimi pa občasno posamezni rafali. Dan se je prevešal v  pozno popoldne. Bila sva lačna. Kot da je to vedela tudi moja mama, se je takrat prikazala na vratih. Fant se je hitro odmaknil. Oba sva bila v hudi zadregi. Nasmehnila se je in postavila jed na mizo. Malo se je zamislila, zavzdihnila in rekla: »Upam, da bo z našim vse vredu.« V daljavi je spet pokalo, nad hišo so hrumeli helikopterji. »Bo, bo,« jo je na kratko potolažil Marko, ona pa ga je prosila: »Ostani še pri njej, da je ne bo strah. Jaz imam delo v kuhinji in na vrtu. Tako je, če si sam.«  On  je le pritrdilno pomikal in se nasmehnil, mama pa je odšla iz sobe.

  Z mrakom je utihnilo  streljanje v daljavi. Ne vem, kako bi preživela to grozno popoldne, če ne bi bilo njega. Postala sva zelo dobra prijatelja. Obljubil mi je, da ko bo tega vsega konec, bova šla kdaj skupaj ven.  Z nočjo se je poslovil. Preden je odšel, se je nežno zazrl v moje oči in me poljubil na lice. Najbrž sem bila ob tem rdeča kot kuhan rak.

  K sreči so se spopadi čez dober teden končali in moj oče se je vrnil domov. Kako sva ga bili z mamo veseli. Fanta kar nekaj časa ni bilo na spregled in sem bila jezna, da se je takole poigral z mojimi čustvi. Nekega nedeljskega popoldneva pa se je nepričakovani pojavil v naši hiši. Srce mi je začelo divje utripati. Oče me je pogledal in skrivaj pomežiknil mami. Šla sva na sladoled. Popoldneva je bilo prehitro konec. Vedno pogosteje sva se družila in vedno več časa sva preživela skupaj. Postala sva res dobra prijatelja; morda bova kdaj še kaj več.

  Ta zgodba ni moja, saj takrat še nihče ni vedel, če se bom sploh kdaj rodila. Svoj nenavaden začetek ljubezni je na opisani način doživela moja teta, očetova sestra. V dneh, ko se je v nekajdnevni vojni rojevala samostojna država Slovenija, se je prižgal tudi plamenček ljubezni moje tete. Takrat je bila mojih let, njen fant pa dobri dve leti starejši. Iz prijateljstva se je  razvila močna ljubezen in čez nekaj let sta se poročila. Tisto leto pa sem na svet prijokala tudi jaz.  Čez nekaj mesecev  sem dobila bratranca. S teto se dobro razumeva in v mojih zdajšnjih najstniških letih mi je zaupala zgodbo, ki sem jo zapisala.

Katja Cajzek

http://www.youtube.com/watch?v=UkRcdkNAZoI&feature=related