V naši deželi je bila vojna. Kadar so bili tuji vojaki zelo jezni, so začeli loviti naše ljudi in so jih z vlakom odpeljali v različna taborišča.  V enem takih transportov smo bili med številnimi odraslimi in otroki tudi mi trije. K sreči so vlak napadli partizani in mnogo se nas je rešilo.  Naša starša te sreče nista imela. Partizani so nas odpeljali s seboj. Ravno tiste dni so okupatorji začeli z ofenzivo proti njim. Nas tri so tako trije partizani odpeljali na varno, na osvobojeno ozemlje. Po številnih zapletenih in tudi smešnih pripetljajih smo prišli v predviden kraj. Tam smo še z drugimi otroki dočakali konec vojne. Bili smo veseli, da je vsega konec.

  Ker naših staršev ni bilo iz taborišča, so nas dali k neki družini. Kmalu po končani vojni  smo izvedeli, da sta tam umrla. Novica nas je zelo potrla, a bili smo zadovoljni, da smo lahko ostali skupaj pri isti družini.  Pri njej smo preživeli otroštvo, odraščali, se šolali in prišli do zaposlitve. Sploh niso delali razlike med nami in svojimi otroki. Še danes smo jim iz srca hvaležni, kakor tudi partizanom, ki so nas rešili z vlaka in poslali na varno.

  Bila je deseta obletnica konca vojne in v  bližnjem kraju so pripravili slovesno prireditev. Zbralo se je veliko ljudi od blizu in daleč. Med njimi je bilo veliko bivših partizank in partizanov. Seveda tudi mi trije nismo manjkali.  Spet se je slišala partizanska pesem in godba, vihrale so zastave, skuhali so partizanski golaž … Mnogi so bili v uniformah s partizanskimi kapami na glavah. Srečali so se mnogi prijatelji in znanci ter soborci iz vojnih dni. Spomini so kar vreli na dan.

  Sedeli smo pri dolgi leseni mizi iz desk, jedli slastni golaž in pili ter se pogovarjali. Moj starejši brat ima zelo dober spomin za obraze. Zazdelo se mu je, da v daljavi  vidi nek poznan obraz. Tudi glas se mu je zdel znan. Z nekom se je zamaknjeno pogovarjal. Ob njiju je stala ženska z dvema otrokoma. »Oni so!« je vzkliknil. »Ne niso,» sem ga hotela prepričati. Takrat so opazili, da jih gledamo. Obrnili so se proti nam, nas gledali, se nasmehnili, a niso nas prepoznali.  Saj tudi niso mogli. Takrat smo bili še otroci. Mi pa smo njih.  Niso se kaj veliko spremenili. Bili so isti, le na njihovih obrazih ni bilo več znakov izčrpanosti od naporov in premalo hrane. Veselo smo vstali od mize. Vsem so začela srca močneje utripati. »Kaj pa, če niso?« sem še enkrat oklevajoče vprašala brata. »So, so!« je bil prepričan. Peter je bil tiho, saj se jih ni spomnil. Bil je še premajhen. Če mu midva z bratom ne bi večkrat obnovila naših takratnih dogodivščin, bi jih že zdavnaj pozabil.

 

  Prišli smo do njih in jih pozdravili. Brat se je prvi opogumil in vprašal: »Saj ste vi, Dane, Lovro in Magda? Se nas ne spomnite?« Začudeno so nakremžili čela, kot da iščejo v spominu prave informacije. Magda se je prva spomnila, vendar vseeno previdno rekla: »Pa ja ne, da ste vi trije?! Kako ste zrasli od takrat. Saj ste že odrasli.« Pa ja, minilo je dvanajst let od takrat. Le kdo bi vas prepoznal,« se je vmešal Dane. Tudi njima se je  posvetilo, kdo smo. Trenutna zadrega je bila mimo in našega objemanja ni in ni bilo konec. »Ja ti Petrček, kako si zrasel. Takrat si nam pa dal misliti. Stricu Danetu  še vedno dolguješ en škorenj.« ga je podražil Lovro in ga narahlo uščipnil v lice. »Ja, ja!« se je pošalil Dane ter ga potrepljal po rami. Petru je bilo malo nerodno, zato je sklonil glavo in zardel.

  Skupaj smo se usedli za mizo in do poznega večera obujali spomine. Še in še smo se nasmejali. Podoživeli smo vsak trenutek posebej, ki smo ga preživeli skupaj. Dane se je po vojni poročil z Magdo oz. kapetanom Brino in v šali dodal, da ima še zdaj komando nad njim. Tudi otroka, deklica in fant sta  bila njuna. Lovro se še ni oženil, zelo rad pa je čuval svoje nečake. Rekel je, da je prestar, da bi letal za kiklami. Povsem je spremenil svoje mnenje o majhnih otrocih. Žal je proti koncu vojne padel Dolfe. Vsi štirje skupaj so bili odlična ekipa in so izvedli še veliko odmevnih  akcij. Najbolj ponosna pa sta bila Lovro in Dane na našo skupno akcijo, čeprav najprej nista bila navdušena, da bosta  kot izkušena minerja za pestrno trem smrkavcem. Tudi mi smo jim zaupali svoje zgodbe. Prišli smo k dobri družini, z bratom sva že imela svoji plači, mlajši Peter pa se je še šolal, ne boste verjeli, za čevljarja. Da bo Danetu lahko naredil tisti presneti škorenj, ki mu ga je takrat vrgel v reko.

  Po nepričakovanem in tako prijetnem srečanju je bilo slovo kar malce težko. Izmenjali smo si naslove in obljubili, da si bomo pisali in se še kdaj  takole srečali.

 

Marija Senica