Draga babica!

 

  Sporočam ti, da smo vsi trije na varnem in zdravi. Upam, da si tudi ti dobro. Opisala ti bom naše nenavadno potovanje, ki je bilo naporno, nevarno in polno različnih prigod.

  Bilo je letošnjo jesen. Gozd je ravno spreminjal barve, ki so se lesketale v sončni svetlobi. Nastanjeni smo bili v neki vasi nad Hrastnikom, pod Kalom. Komandant je presodil, da je za nas tri otroke z njimi prenevarno in se odločil, da nas spravi nekam na varno. Nalogo je zaupal dvema partizanoma, ki jima najprej ta zadolžitev ni bila najbolj po volji. Ampak ukaz je ukaz! Morala sta nas  odvesti v neko drugo vas, kjer ni bilo nevarnosti in se je nahajala nad Zidanim Mostom, pod Velikim Kozjem. Po cesti je bilo nemogoče, še manj z vlakom, saj so Nemci kontrolirali vse poti. Odločila sta se, da gremo preko Kala, na Gore in Kopitnik, nato pa čez Širje v Zidani Most in preko Savinje proti Velikemu Kozju. Komandir Stane in  njegov pomočnik sta bila izkušena partizana, minerja, ki nista poznala strahu. Nas pa je bilo zelo strah, mene in Matevža celo malo bolj kot petletno Saro. Ta še ni dobro razumela, za kaj se sploh gre.

  Povedati ti moram, da naš komandir ni bil nič kaj navdušen nad nami. »Saj se ne znajo boriti!« je ves čas ponavljal. Jože je bil boljši, skrbel je za hrano, nosil Saro, ko je le-ta omagala od naporne hoje. Ves čas nas je bodril in tolažil, da bo vse dobro in naj se nikar ne bojimo. Tiho in previdno smo se vzpenjali po samo njima znanih stezah, ki so se vile po čudovitem, v jesenske barve odetem gozdu. Jože in Matevž sta kramljala o partizanih, Sara pa je ves čas nekaj tečnarila. Komandirju Stanetu je bilo počasi tega dovolj, ustavil nas je in nas pošteno oštel, nato prijel Saro za roko in nadaljeval pot. Bili smo brez besed. Še lulat nismo smeli.

  Tako smo hodili in hodili, ko je kar naenkrat nekdo za nami zažvižgal  in zavpil. Dohiteval nas je neznani moški. Na glavi je imel nemško čelado, oblečene pa  hlače pumperice in debel volnen pulover. Nemec že ni mogel biti. V rokah je držal puško in nahrbtnik. »Oh, dobro, da sem vas našel!« je veselo vzkliknil, ko se nam je  malo bolj približal. Povedal je, da ga je komandant poslal za njimi, ker smo pozabili vzeti  nahrbtnik s hrano. Komandir je vprašujoče pogledal svojega pomočnika Jožeta, ta pa je samo skomignil z rameni. Bine, tako mu je bilo ime, je Jožetu podal nahrbtnik in nas opozoril: »Pazite kod boste šli naprej, naletel sem na švabe, ki rinejo v hribe in stikajo za našimi kurirji in patruljami. Pa še otroke imata s seboj.«  Stane se je malo zamislil in odločil: »Nič! Kar z nami boš šel in bo za vse najbolj prav in varno.« Bine ga je najprej debelo pogledal, hip za tem je že raztegnil ustnice  v širok nasmeh in veselo  vzkliknil: »Prav, pa grem!«

  Ampak tale naš Bine je bil pravi klovn. Niti puške ni znal prav držati, kaj šele streljati, če bi bilo treba. Komandir Stane ga je kar med potjo na hitro malo podučil. Bine je namreč delal na železnici, na postaji. Ni še imel partizanskih izkušenj, saj je prišel šele pred nekaj dnevi. Komandant ga je poslal za nami, ker je zelo dobro poznal  vse poti proti  Kalu, Goram in Kopitniku. Bil je strastni hribolazec. Menda smo bili na Gorah, ko je Sara spet zatečnarila, da je lačna in žejna. Bine je na pašniku zagledal kravo. Ko je to omenil, je Sara že hotela piti mleko. Bine se je takoj javil, da jo bo ujel in namolzel mleko v menažko.  Res mu je nekako uspelo ujeti kravo. Molzel je in molzel, a mleka ni bilo. Krava je bila visoko breja in še ni imela mleka.

  Jože je  v daljavi zagledal postave nemških vojakov. Hitro  smo morali naprej v gozd, ki nas je skril pred nemškimi pogledi. Po poti se nam je pripetilo še kar nekaj dogodivščin, za katere sta bila v glavnem kriva Sara in Bine. V mraku smo prišli  v bližino Savinje, ampak smo morali v gostem grmovju počakati na noč. Sara je Jožetu že zdavnaj zaspala v naročju. Ko se je dovolj stemnilo, smo se previdno spustili k cesti in na določenem mestu v grmovju našli čoln. Z njim so nas partizani prepeljali na drugo stran Savinje. Že čez dobro uro smo bili na varnem, v nekem zaselku  visoko pod Velikim Kozjem.

  Naslednji dan smo od utrujenosti spali skoraj do poldneva. Vsi trije naši pogumni partizani so počakali, da smo se zbudili. Niso hoteli oditi brez slovesa. To mi je bilo zelo všeč. Vsi trije smo jim hvaležni, da so nas varno pripeljali v vas, kjer bomo počakali, da Nemci nehajo z ofenzivo. Več ti bom povedala, ko se spet srečava. Lep pozdrav od nas vseh treh.

 

Manca Jazbec