Končno smo prišli na osvobojeno. Vsi skupaj smo se zelo veselili, da smo nepoškodovani prišli do tod. Namestili so nas v stavbi in nam dali jesti in piti. Lahko smo se umili. Peter in ostala dva otroka so bili srečni in veseli, da so končno prispeli na cilj in bodo lahko tam v miru odraščali. Ko so se otroci zvečer pripravljali na spanje, so se začeli pogovarjati, kaj bo kdo v življenju.

  Peter je dejal, da bi bil najraje vojaški poveljnik ali humorist, saj mu je to delo zelo pri srcu. Res je čez leta, ko je bila že precej let svoboda, postal poklicni vojak. Najraje je streljal z mitraljezom,  s katerim je včasih poškodoval še kakšno hišo ali ograjo v bližini strelišča. Še vedno je ušpičil marsikakšno nerodnost. Njegova starejša sestra si je želela, da bi bila pestunja, saj je imela zelo rada igrače, kot so bile punčke, s katerimi se je vedno igrala. Izšolala se je za gospodinjo in se zaposlila pri neki premožni družini. Tam se je tudi zaljubila. Z otrokovim očetom se je poročila in odšli so živet na svoje. Brat pa si je zelo želel imeti svojo trgovino z oblačili, saj je rad izdeloval različna oblačila. Postal je dober krojač in izdeloval obleke tudi za zelo pomembne ljudi. Na brata in sestro je skoraj že pozabil, ker je imel preveliko dela s šivanjem in v trgovini. Nekega dne je v svoji trgovini srečal prelepo mladenko. Bila je njegova sestra. Postala je prava dama.

  Kasneje so se vsi trije večkrat srečali in obujali spomine na dneve, ko so jih rešili trije pogumni partizani. Njim se imajo zahvaliti, da so ostali živi in so lahko uresničili svoje želje.  Nikoli več se niso srečali z njimi. Vsi trije so si ustvarili družine in svojim otrokom,  vnukom  in pravnukom velikokrat pripovedovali o doživljajih iz vojnih dni.

Jakob Kolman