Draga teta!

Končno smo prišli na cilj. Pripeljala sta nas partizana Dane in Lovro. Lovro nas je takoj vzljubil, saj je bil prijazen, zabaven in pogumen partizan, ki se je rad pošalil z nami. Bilo je kar razburljivo in zabavno (čeprav drugi niso bili tako dobre volje kot mi – čudno!?) ter veselo. Videli smo veliko različne pokrajine, srečali naše partizane in se komaj izognili nemškim patruljam in zasedam. Eden je celo padel k nam v neko jamo, kamor smo se skrili po Petrovi zaslugi. Ta nam je ušel in padel vanjo. Srečali smo tudi Magdo, zelo pogumno in prijazno partizanko, v katero se je Dane zaljubil. Od takrat je bolj prijazen do nas – neumnež. Najbolj pa nam je bilo všeč, ko so se vojaki streljali. Naši so bili seveda boljši! Kot smo že omenili, smo padli v nekakšno luknjo (tega se je spomnil Peter – zanimivo kaj?), Magda je ostala pri nas, Lovro in Dane pa sta odšla raziskat rov. Slišali smo, da sta našla neko jamo, v kateri so Nemci nekaj skrivali in to razstrelila (zanimivo). Kako je donelo od eksplozij. Medtem pa je (kot smo že omenili) padel nek nemški vojak k nam (neroda – tako kot ostali). Tako so nas vsi štirje (Lovro, Dane, Magda in še en slovenski partizan - tudi bolj nerodne vrste), pripeljali srečno do tu, kjer smo sedaj.

In kako si kaj ti? Kaj delaš? Nas kaj pogrešaš? Piši nam kaj! Pozdravi še ostale. Radi te imamo.

Lep pozdrav

tvoja nečakinja in nečaka

P.S.: Obišči nas kaj!

 

 

Manca Knez