Draga teta!

 

  Danes je nedelja. Sem v gozdu, čuva pa me nek partizan, ki je zelo prijazen in me ima zelo rad. Ljubi narekujem to pismo, saj veš, da jaz še ne znam pisati. Včeraj so nas napadli Nemci. Bilo me je tako strah, da sem celo pot jokal. Skoraj bi se polulal od strahu. Po nebu so švigali avioni in metali bombe. Bilo je grozno. Tudi tanki so prihajali z vseh strani in nas potiskali v obroč, da ni bilo najti izhoda. Naenkrat je prišla pomoč in tako smo se rešili. Teta, ne znam ti opisati,  kako je v gozdu, kjer nimaš doma. Lačen sem in žejen. Veliko mislim nate. Kdaj se bova videla? Pogrešam te. Bojim se, da te ne bom  nikoli več videl. Vse okrog mene gori in se bliska. Utrujen sem in ne morem več hoditi, zato me izmenično nosita dva partizana in me kar naprej opozarjata, da naj bom tiho. Jaz pa ne morem in kar naprej jokam.

  Komaj čakam, da bo vojne konec in takrat, draga moja teta, pridem k tebi domov.

 

  

                                                                                                                               Tvoj Peter

 

 

Anja Potokar