6. aprila 2011 bo minilo 70 let, ko so v našo lepo deželo na sončni strani Alp nepovabljeno pridrvele tri tuje vojske (nemška, italijanska in madžarska). Njihovi voditelji so si jo razdeli po vnaprejšnjem dogovoru. 26. aprila je prišel v Maribor celo sam Adolf Hitler, ki je šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko ponovno naročil, naj mu to deželo »napravi spet nemško«.

Še v isti noči iz 26. na 27. april pa so se v Ljubljani, v hiši književnika Josipa Vidmarja, zbrali predstavniki mnogih tistih, ki se s tem nikakor niso hoteli strinjati in so sklenili, da se je potrebno okupatorjem upreti na vse možne načine, tudi z orožjem. In tako se je zgodilo. Z naraščajočim uporom novim oblastnikom se je povečal tudi pritisk okupatorjev nad nedolžnim prebivalstvom. Še toliko huje je bilo na Štajerskem, saj je ta del Slovenije za Hitlerja pomenil že del velikega nemškega tretjega rajha.

Načrtna germanizacija je potekala pospešeno. Naše ljudi s Štajerske so prisilno in načrtno izseljevali v druge kraje Jugoslavije ter na njihove domove naseljevali Nemce s Kočevskega in od drugod. V nemška delovna in koncentracijska taborišča so odpeljali na tisoče ljudi, zapirali in streljali so talce, pouk je bil obvezno v nemškem jeziku, morali so opravljati obvezno delo, ogromno štajerskih fantov so vpoklicali v nemško vojsko …

Vse to prvim ilegalcem in partizanskim skupinam na Štajerskem ni dajalo veliko možnosti za razmah močnejšega odpora proti nemškemu okupatorju. Vodstvo slovenske partizanske vojske je kar dvakrat poskušalo z Dolenjske na Štajersko poslati večjo partizansko enoto, a vedno brez uspeha. Nemci so presneto dobro in močno varovali svojo takratno južno mejo.

Septembra 1943 je iz naših slovenskih krajev odšel italijanski okupator. Prej italijansko zasedbeno ozemlje so prevzeli Nemci, vendar so si partizani tu in tam izborili osvobojeno ozemlje, kjer so začeli vzpostavljati ljudsko oblast. Že julija istega leta je bila ustanovljena 14. partizanska divizija, za takratne razmere ena najbolj izkušenih in udarnih slovenskih partizanskih enot, ki se je izkazala v številnih vojaških operacijah na Notranjskem in na Dolenjskem. Prav njo so se odločili poslati na pomoč Štajerski in njenim maloštevilnim partizanskim enotam. Njen prihod naj bi pripomogel k večjemu in močnejšemu odporu proti nemški oblasti in vojski, trdneje povezal vse slovensko ozemlje in izvedel množično mobilizacijo v partizanske enote ter s tem preprečil Nemcem nadaljevanje mobilizacije Štajercev v nemško vojsko.

6. januarja 1944 se je tako iz Suhorja v Beli krajini odpravilo na svoj legendarni pohod 1112 bork in borcev, ki so sestavljali Tomšičevo, Šercerjevo in Bračičevo brigado. Zaradi prejšnjih neuspehov prehoda čez Savo na Štajersko stran, so se odločili za daljšo in varnejšo pot preko Hrvaške. Ta je trajala cel mesec. V noči na 6. februar jim je uspelo pri Sedlarjevem prekoračiti Sotlo in končno priti na Štajersko, v sam nemški rajh. Umaknili so se v gozdove Bohorja in od tam uspešno napadli rudnik Senovo in druge objekte, ki jih je uporabljala nemška vojska.

Nemci so kaj hitro zaslutili prihod večje partizanske enote. Začeli so z obkoljevanjem, da bi jo uničili. V teh dneh se je začela še huda zima s snežnimi meteži in zelo nizkimi temperaturami. Po manjših bojih se je divizija z napornim nočnim pohodom umaknila z Bohorja na področje Okroglic pri Zidanem Mostu. Od tu se je po dnevu in pol prepotrebnega počitka, zgodaj popoldne 12. februarja, spustila v dolino Gračnice. Njen namen je bil, da do noči počaka na primernih položajih nad Rimskimi Toplicami in se ponoči poda preko Savinje v Šmarjeti na področje Rečice pri Laškem, od tam pa nadaljuje pot na gozdnato planoto Dobrovlje. Nemci, ki so počasi že nadoknadili izgubljen čas z zaradi zimskih razmer oteženem prestavljanjem svojih enot, so jim to preprečili, saj so že zasedli dolino Savinje med Laškim in Zidanim Mostom.

 

Slika 4: Vir: knjiga Patrulja zvestobe (avtor Zvone Kržišnik, foto J. Petek)

Slika 5: Vir: knjiga Pohod štirinajste (avtor Lado Ambrožič-Novljan)

 

Le dobra ura prednosti je enotam 14. divizije omogočila, da so lahko postavili zasedo v ozki soteski Gračnice, da bi zavarovali in omogočili diviziji preboj preko Gračnice na višje in bolj ugodne položaje na področju Lažiš nad Rimskimi Toplicami. Nemci, ki so prodirali po dolini Gračnice proti Jurkloštru, so slutili možnost partizanske zasede, zato so se poslužili najbolj nizkotnega načina svoje zaščite. Za živi ščit so med potjo pobrali in uporabili otroke, ki so se ravno vračali z ogleda nemške propagandne kino predstave. Z njimi so prisilno obdali svojo predhodnico in tako naredili okrog sebe živi zid.

Obdani z otroki iz šole v Lokavcu so počasi in previdno prodirali po ozki soteski. Komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinac, ki je poskrbel za močno in dobro skrito zasedo, je bil nad videnim zaprepaden in pred zelo težko odločitvijo. Štele so minute, celo sekunde. Dobrih sto metrov višje, za ostrim ovinkom so enote prečkale most preko Gračnice in se vzpenjale v nasprotni breg. Kaj naj stori? Divizija mora v celoti preiti Gračnico in se povzpeti po strmem pobočju proti Lažišam, da si zagotovi ugodnejše položaje. Rezek pisk piščalke in že je po dolini pokalo, bobnelo in odmevalo. Žal so partizanske krogle nehote zadele tudi tri otroke. Eden je obležal mrtev, štirje pa so bili ranjeni. V mrzli soteski je za vedno ostal tudi komandant Ilija Badovinac, pri varovanju umika zadnjih partizanov iz zasede pa je bil smrtno zadet še komisar in njegov namestnik Martin.

Divizija je bila rešena. A časa za počitek in hrano ni bilo. Še ponoči je morala naprej, naslednji dan bi bilo že prepozno. Nemci so ji bili vedno bližje, njihovi načrti za obkolitev in popolno uničenje pa vedno bolj dodelani in uresničljivi. Divizijsko vodstvo je zdaj usmerilo že precej utrujeno divizijo proti Pohorju. Najhujši dnevi pohoda pa so šele prihajali. Skoraj do konca februarja so jih čakali vse težji pohodi in številni jurišni preboji iz nemških obročev. Mraz, lakota, slaba obutev, pomanjkanje streliva, utrujenost in izčrpanost, vedno več ranjencev in padlih, nenehni pritiski dobro opremljene in oborožene nemške vojske in hudi boji, so bili vsakodnevni spremljevalci tritedenskega pohoda po Štajerski. Med številnimi padlimi v hudih bojih je bil tudi vodja kulturniške skupine 14. divizije, partizanski pesnik Karel Destovnik – Kajuh. Star komaj dobrih 21 let je padel le pol ure hoda od rojstne hiše.

25. februarja je nemška vojska formalno končala svojo ofenzivo proti nekajkrat manj številčni in neprimerno slabše opremljeni 14. diviziji. Posamezni deli divizije so se pri umikanju na varne položaje še nekaj dni spopadali z manjšimi nemškimi oddelki. Njene razkropljene enote so se ponovno sestale in uredile 22. marca 1944 na Graški gori. Ugotovili so, da se je zbralo 548 partizanov. Na terenu in v bolnišnicah jih je bilo 132. Med skoraj dvomesečnim pohodom je imela divizija v bojih z nemško vojsko 367 mrtvih in pogrešanih. Precej partizanov je bilo zaradi izčrpanosti in hudih ozeblin nesposobnih, da bi še ostali v diviziji. Izgubljena je bila vsa tovorna živina, veliko opreme in težjega orožja. Divizija je bila hudo prizadeta, vendar se je kljub temu z njenim prihodom na Štajersko začelo novo obdobje v organiziranem uporu proti nemškemu okupatorju. Počasi si je opomogla in se dopolnila z novimi partizani in opremo. Do konca vojne je bilo še daleč, čakalo jo je še veliko pomembnih nalog in težkih spopadov, preden je skupaj z ostalimi enotami partizanske vojske uspela pregnati tujega okupatorja s Štajerske in iz Slovenije. Svoje naloge je izpolnjevala vse do 15. maja 1945 in še dlje, dokler ni bila razpuščena in so se njeni preživeli borci lahko vrnili na svoje domove.

Vsem padlim in preživelim članom 14. divizije in ljudem, ki so ji bili naklonjeni in pripravljeni pomagati v najhujših časih pohoda in kasneje, gre velika zasluga, da so s svojo hrabrostjo, pogosto nadčloveškimi napori in herojskim pogumom za ceno lastnega življenja sebi in kasnejšim rodovom Slovencev zagotovili obstoj in čez 46 let samostojno državo Slovenijo.

 

http://www.youtube.com/watch?v=D4-p-mKWNqM

 

Franc Brečko