Po napornem celonočnem pohodu smo bili povsem izmučeni. Ledeni snežni meteži so nas in živali še dodatno zdelali. Potrebni smo bili dobrega okrepčila in počitka. Kar precej živali je omagalo, nekaj celo poginilo. Malo smo zadremali po hlevih in podih. Bolničarke smo zjutraj za silo previle nekaj ranjencev in oskrbele žulje in ozebline. Pridobili smo nujno potrebno prednost za počitek. V dnevu in pol smo se za silo uredili in najedli.

Po nekaj dneh sneženja se je naredil jasen, a zelo mrzel dan. Že okrog enih je prišel ukaz za odhod. Vzpenjali smo se po visokem snegu proti Lovrencu. Tam se je pot prevesila navzdol, v dolino Gračnice. Že po dobri uri smo prišli do gostilne ob Gračnici. Imeli smo srečo, Nemcev še ni bilo v dolino. Prehiteli smo jih. A kaj kmalu so naše predhodnice javile, da že prodirajo po soteski. Baje so malo pred našim prihodom v gostilno pripeljali pivo. Namestnik komandanta divizije Luka je vsega odkupil in ga začel deliti mimoidočim. Ti so svojo pot nadaljevali preko mosta in se po ozki stezi vzpenjali v nasprotno strmino. V snegu in na zmrzli podlagi jim je drselo, zato je prehod potekal počasi. Komandant je naročil Iliji: »Za vsako ceno morate zadržati Nemce, dokler ne bo cela divizija čez Gračnico in na varnem.« Ilija Badovinac je povedel svoj bataljon Šercerjeve brigade v zasedo nad sotesko Gračnice. Enote so neovirano nadaljevale prehod.

Del štaba in nekaj bolničark smo ostali pri gostilni in spremljali prehod. Kaj kmalu smo zagledali v bližini mosta predhodnico. Tudi oni so opazili kolono, ki se je vila po bregu. Prvi hip se ni nič zgodilo. Nemci so bili presenečeni in jezni, da smo jih prehiteli. Niso računali, da se bodo znašli pred celo divizijo. Predhodnica je bila zapisana smrti. »Le kaj čaka Ilija?« je bil nervozen namestnik Luka. Takrat se je tudi nam posvetilo. Nemci niso bili sami. Na čelu smo zagledali manjše postave, najbrž otroške. Bili smo šokirani. Kaj zdaj? Hip za tem je po dolini že ropotalo in bobnelo. Od vseh okoliških vrhov je grozno odmevalo. »Menda ja pazijo na otroke?« sem v strahu za njih komaj izjecljala. »Če bo le možno, jih pokličite!« je ukazal Luka in dodal: »To so naši otroci!« Streli so postajali redkejši. Nekaj partizanov je izkoristilo priliko in so z mosta glasno klicali otroke. Ti v svoji zmedenosti najprej niso vedeli, kaj sploh hočejo. Počasi in previdno so vstajali in pretekli oba mostova. Pri gostilni so bili na varnem. Dvema se je že na daleč videlo, da sta ranjena. Hitro smo skočile do njiju, ju odvedle v gostilno in obvezale. Lažje ranjena sta bila še dva otroka. Še vedno v smrtnem strahu so otroci ugotovili, da eden od sošolcev manjka. Nismo mogli ponj, bilo je prenevarno.

Streljanje je spet pridobivalo na svoji moči. Najbrž je za predhodnico že prišla glavnina, ki je zavzemala ugodnejše položaje na nasprotnem pobočju. Od tam so tolkli po naši zasedi. »Še nekaj minut naj zdrže, pa bo,« je bil zaskrbljen namestnik komandanta. Otrokom je naročil, naj gredo brž domov, dokler je še varno in ni pretemno. Oni bi še ostali, saj toliko partizanov svoj živi dan niso videli, kaj da bi bili sredi bitke. Naša prisotnost jim je odganjala strah in jih hrabrila.

Sredi močnega streljanja so še zadnji partizani s komoro prečkali most in se povzpeli v nasprotni breg. Po soteski se je mračilo. Zasedi so po kurirju sporočili, da se lahko umakne. Kmalu so nas dohiteli. Na nosilih so nosili mrtvega komisarja Martina. Njihove motne oči so istočasno kazale žalost, jezo in srd. S težavo so komandantu javili, da je na cesti v soteski za vedno ostal njihov priljubljeni komandant Ilija. Niso ga mogli rešiti. Prav tako niso mogli rešiti enega od otrok. Izkrvavel je na robu ceste.

Preboj nas je izčrpal, a časa za počitek ni bilo. »Takoj naprej!« se je glasil ukaz. Načrtovani nočni prehod Savinje v Šmarjeti so nam preprečili Nemci, zato je bila naša nova smer Pohorje. Na poti nikakor nisem mogla pozabiti današnjega prizora. Tako podlega dejanja ni izvedel še nihče. Da bi sebe zavarovali pred nami, so se šli obdat z nedolžnimi otroki. Mar so bili otroci krivi, da smo se odrasli šli vojno?

Anja Potokar