Bila sem stara okrog šest let. Živeli smo bolj na samem, visoko pod Lovrencem. Na vrhu stoji cerkev svetega Lovrenca, v maju pa lahko tam okrog občudujete vse polno lepih modrih encijanov. Moja sestra in brat sta starejša in sta hodila že v šolo. V dolini, v Lokavcu, so ob začetku vojne Nemci postavili povsem novo in visoko šolo. Kar izstopala je s svojo belino in velikostjo. V njej je poučeval učitelj, ki je govoril v nekem drugem jeziku kot smo ga uporabljali doma. Skupaj s starši smo doživljali lakoto in revščino. Iz dneva v dan je postajalo hujše. Vojna je trajala že tretje leto.

K nam so včasih podnevi prišli iz doline oboroženi vojaki. Poleti so posedeli pred hišo, pozimi pa so se v hiši pogreli. Jaz sem se jih zelo bala, saj so govorili v nekem čudnem jeziku, ki ga nisem razumela. Vedno sem se skrila v kamro. Baje so spraševali po partizanih. Mama je vedno, ne vem kje, našla kaj, da jih je postregla, oče pa je iz kleti prinesel jabolčnik in slivovo žganje. Tega so sploh oboževali, še posebej, če so bile v njem namočene encijanove korenine. Na večer in ponoči pa so kdaj pa kdaj prišli tudi drugi ljudje, eni brez pušk, drugi z njimi in slabo oblečeni. Na kapah so imeli nekakšne rdeče zvezde. Ti so govorili po naše in so spraševali o onih drugih vojakih. Tudi njim je mama vedno postregla. Z njimi sta bila oba z očetom veliko bolj prijazna. Oče je včasih zvečer tudi kam izginil za nekaj ur. Videla sem, da je iz skrivališča vedno nekaj vzel in odnesel. Tisto so ponavadi prinesli ljudje brez pušk in kap z zvezdo na njej. Nisem razumela, za kaj sploh gre. Brat in sestra sta mi zabičala, naj o tem nikomur ne govorim. Za nobeno ceno.

Moralo je biti nekje v začetku februarja. Že nekaj dni je snežilo. Snežni meteži so naredili visoke zamete. Šele čez nekaj dni je proti jutru nehalo snežiti in pokazalo se je jasno nebo. Zunaj je bilo zelo mrzlo. Mama je zakurila v peč in se spravila k peki kruha. Brat in sestra sta odšla zgodaj od doma, učitelj jih je odpeljal v bližnjo tovarno na ogled nekega filma.

Ležala sem na topli peči, z mize pa je že dišalo po svežem kruhu. Le kje je mama še našla kaj moke? Kar naenkrat sem zaslišala zunaj pasji lajež. Naš Muri ni lajal kar tja v en dan. Skozi okno sem zagledala, kako se po stezi vali dolga kolona ljudi. Celo konje in mule so imeli s seboj. Tudi mama in oče sta ostrmela. Kaj hitro so bili prvi že pri naši hiši. Nekdo je potrkal in nekaj jih je vstopilo. Videti so bili že precej izmučeni. Takoj sem jih prepoznala. Na kapah so imeli rdeče zvezde. Torej ni treba, da se jih bojim. Vseeno sem se še bolj stisnila v kot na peči. Nekaj jih je pristopila in položilo svoje roke na toplo peč. Slišala sem, da so očeta spraševali o onih drugih vojakih brez zvezd na kapi in o poti v dolino. Zavohali in zagledali so kruh na mizi. Mama je takoj vzela nož in narezala nekaj debelih kosov, oče pa je prinesel jabolčnika in žganja. Na hitro so vsak nekaj spili, kruh pa so vzeli s seboj. Rekli so, da se jim zelo mudi. Kolone mimo hiše ni in ni zmanjkalo, Muri pa je še kar bevskal. Njegov lajež je bil že čisto hripav.

Bilo je že pozno popoldne. Mamo in očeta je skrbelo kod hodita tako dolgo brat in sestra. Kar naenkrat se je iz doline zaslišalo bobnenje. »Pa so se udarili,» je dejal oče. »Menda jim bo ja uspelo,« je dodala mama in proseče pogledala v bohkov kot. Kar nekaj časa je bobnelo in odmevalo, malo pojenjalo in spet začelo. Mamo in očeta je čedalje bolj skrbelo, za njih in za naša dva.

Skoraj mračilo se je že, ko se je Muri spet oglasil. Tokrat bolj prijazno. Poznal je prišleka. Bila sta moja sestra in brat. Nismo mogli počakati, da bi prišla v hišo. Vsi trije smo stekli ven in proti njima. Oče in mati ju nista nehala objemati. Mama je vmes jokala. Ne vem, zakaj? Bila sta vsa bleda in prestrašena. Šele čez čas, ko sta se malo ogrela in popila topel čaj, sta začela pripovedovati, kaj se jim je zgodilo na poti domov. Tuji vojaki so jih na silo vzeli za svoj ščit. Tik pred mostom so padli v partizansko zasedo. Komaj so se uspeli rešiti. Nekaj je bilo ranjenih, baje eden mrtev, nista vedela točno.

Streljanje v dolini je ponehalo, zunaj pa se je naredila tema. »Uspelo jim je,« je nekako vesel rekel oče. Kaj in komu je uspelo, se mi ni niti sanjalo. Bila sem premlada, da bi vedela, kaj se gredo odrasli. Malo bolj sem vse skupaj razumela, ko sem tudi jaz začela hoditi v tisto novo in veliko šolo v Lokavcu. Ampak takrat nas je učila učiteljica, ki je govorila po naše. K nam pa ni bilo več niti enih niti drugih čudnih vojakov, tistih brez zvezd in tistih z zvezdami na kapah.

Lucija Horjak

Slika 8: Poslopje nekdanje osnovne šole v Lokavcu (vir: spletno mesto 4321.co.il)

Slika 9: Cerkev sv. Lovrenca nad Lokavcem in Okroglicami(vir: picasaweb.google.com)