Danes sem že precej v letih, takrat pa sem bila otrok, ki še niti dobro ne ve sam zase. Vendar se tega dogodka spominjam, kot bi bilo včeraj. Naša hiša je stala v ozki soteski tik nad potokom in cesto. Še poleti je malokdaj za dolgo v njo posijalo sonce, pozimi ga skorajda  nikoli. Strmi bregovi na obeh straneh so bili v glavnem porasli s slabim gozdom in grmovjem in redkimi travnatimi jasami. Ob Gračnici je bilo pod hišo le malo ravnine za njivo. Nismo poznali razkošja, komaj smo se prebijali iz dneva v dan.

  Tistega februarja je že nekaj dni snežilo, snega je bilo kar veliko in veter, ki je tulil po dolini, je delal visoke zamete. Držali smo se na toplem, jaz najraje na peči.  Mraz je z vsakim dnem bolj pritiskal, Gračnica je bila na določenih mestih že skoraj zaledenela. Neko dopoldne sem na zaledenelem oknu z roko naredila majhno luknjico. Na cesti sem videla skupino otrok z učiteljem. Zaviti v svoja borna oblačila so šli proti Rimskim Toplicam. »Le kam jih vleče v takem mrzlem vremenu?«  je jezno vprašala mama. Oče, ki je na klopi ob peči pletel košaro iz šibja, je zlobno pripomnil: »Spet jih bodo »futrali« z nemško propagando.« Nisem vedela, kaj je s tem mislil. Pri tem je tudi ostalo.

  Po kosilu, jedli smo kislo repo in pečen krompir, sem baje na peči malo zadremala. Moralo je biti že kar pozno popoldne. Kar naenkrat je oče planil v hišo, bil je v hlevu, kjer je krmil koze, in ves zaprepaden dejal: »Nemci gredo po dolini. Naše otroke peljejo s seboj. Za ščit so jih vzeli, barabe švabske!«  V tem sem se zbudila in hotela k oknu, ki se je  že zdavnaj odtalil lepih ledenih rož, da bi pogledala na cesto. Oče me je zadnji hip ujel in zavpil: »Nikar! Ni pametno, da nas vidijo ob oknu.« Ni še minilo niti pet minut, ko je zunaj zaropotalo. Kaj takega  se v naši dolini še ni zgodilo v teh treh letih vojne. Zelo sem se ustrašila in začela jokati. V hiši se je vse treslo od strašnega bobnenja. »Norci! Saj bodo še pobili te nesrečne otroke.« je bentil oče. Tudi mama je bila vsa preplašena. Prekrižala se je in začela moliti. Zaslišali smo, kako je nekaj svinčenk zapraskalo po našem zidu. Po nekaj minutah je streljanje pojenjavalo, mimo naše hiše pa  so se začeli vzpenjali v breg oboroženi vojaki. Nekdo jih je priganjal v nekem čudnem jeziku, ki ga nisem razumela. Taki vojaki so se že večkrat oglasili pri nas in vedno nekaj očeta spraševali. Tokrat niso prišli v hišo. Oče me je pograbil in ukazal: »Skrijmo se v zadnjo kamro! Tam bo bolj varno. Zunaj bo še pravi hudič!« In res, dobro smo se skrili v kamro, že je zaropotalo z jase nad našo hišo. Še vedno sem jokala. Mama me je stiskala k sebi in me tolažila: »Ne jokaj, saj bo vse dobro.« Sama pa je prav tako tiho hlipala in si s predpasnikom brisala solzne oči, čeprav tega v temni kamri nisem videla. Zdelo se mi je, da smo celo večnost v tisti majhni, zatohli kamri. Streli so bili vse redkejši. Dokler ni povsem potihnilo, nismo šli iz nje. Skoraj tema je že bila, ko so se tuji vojaki vračali mimo hiše. Nihče ni vstopil. Oddahnili smo si, vendar niti oče, niti mati tisti večer nista šla več ven. To noč sem po dolgem času spala v njuni postelji.

  Šele leta kasneje sem prav dojela, kaj se je tisti dan zgodilo v naši soteski. Velikokrat sem šla s šopkom cvetja v rokah k bližnjemu spomeniku, kjer so pokopali padlega partizana. Bil je komandant. Kasneje so postavili še lep spomenik otrokom, ki sem jih tistega dopoldneva videla skozi majhno luknjico na zaledenelem oknu naše hiše. Žal eden od njih bitke ni preživel, štirje pa so imeli to srečo, da so bili le ranjeni. Še vedno se vračam v rojstni kraj in na mesto edine bitke v naši dolini v času vojne, v kateri so se nemški vojaki obdali z otroki iz naših vasi.

Sara Dvorjak