Vso noč smo bili na pohodu. Gozdovi so bili zameteni in zazibani v dremotno spanje. Oster  veter nam je bičal ledene snežinke v obraz. Razvil se je pravi snežni metež. Obleka na nas je bila vsa zmrzla, živali so padale, saj so jih ostre snežinke oslepile. Bile so popolnoma izmučene.  Marsikdo se je za trenutek ulegel na tla, da bi se vsaj za nekaj minut malo zaščitil pred ostrim bičanjem. Zaradi premalo počitka in hrane smo bili že zelo utrujeni in zaspani. Čakati nismo smeli. Naslednjo noč bi bilo za premik že prepozno. Končno smo prišli proti jutru na cilj. Bila je še tema. Zavetja smo si poiskali po hlevih in podih. Veter je počasi pojenjaval. Le na odprtih posekah je še vedno žvižgalo in nosilo cele oblake zmrzlih snežink. Za seboj je puščal zamete, ki so bili visoki tudi po dva metra.

  Drugi dan  zjutraj se je pokazalo modro nebo. Mrzlo in jasno dopoldne je bilo še namenjeno počitku. Malo smo se pogreli, najedli in uredili. Že zgodaj popoldne je prišel ukaz za zbor. Morali smo naprej. Najprej smo se vzpenjali navzgor, nato pa nas je pot vodila v dolino in kaj kmalu smo prišli do visoke nove stavbe, na kateri je pisalo »Volksschule«. Otrok in  nemškega učitelja ni bilo. Izvedeli smo, da so odšli v dolino na ogled nekega filma.  Nadaljevali smo pot in prišli do Gračnice. Tu je morala divizija čez most in v nasprotni breg, kjer bi počakala do večera. Nato bi se spustila do Rimskih Toplic, prečkala Savinjo in se povzpela na Rečico, od tam pa proti Dobrovljam. Toda prvotni načrt so nam preprečili Nemci, ki so že zasedli dolino Savinje in so prodirali proti nam. Tako so nam sporočile naše ogledne patrulje.

  Naš bataljon je bil zadolžen, da pripravi zasedo v ozki soteski in tako zavaruje prehod divizije čez most.  Kmalu so na cesti zagledali predhodnico. Bili so vedno bliže mostu, naš komandant Ilija pa se ni mogel odločiti. Dolgo je opazoval  predhodnico skozi daljnogled. Kmalu smo tudi mi videli, kaj je narobe. Spredaj in ob nemških vojakih so korakali otroci, najbrž tisti, ki so šli na ogled filma. Kako podlo! Napetost je naraščala, mi pa smo še vedno čakali na dogovorjen znak za napad. Kako se bo odločil Ilija? Še nekaj deset metrov in bo prepozno. Rezek žvižg piščalke je pretrgal morečo napetost v mrzli in temačni soteski. Streljati smo morali previdno in natančno, da ne bi zadeli otrok.

  V soteski je za trenutek nastala prava zmeda. Otroci in vojaki so si iskali zavetja. Za nekatere je bilo že prepozno. Po nekaj minutah je bil prvi del bitke končan. A zadržati smo morali še kolone, ki so prodirale za predhodnico. Divizija še ni bila v celoti na varnem. V kratkem predahu so partizani pri mostu poklicali otroke in ti so stekli k njim. Upam, da so se vsi srečno rešili. Nemci so že lezli v nasprotni breg in začeli od tam streljati po naši zasedi. Nismo jih smeli spustiti do mosta. Kmalu je prišel ukaz za umik. To je pomenilo, da je divizija na varnem. Naš komandant Ilija, znan po svoji hrabrosti, se je spustil do ceste in želel pobrati nekaj brzostrelk. Ni se vrnil, ostal je na cesti. Previdno smo zapuščali svoje položaje in se umikali za divizijo. Komisar Martin, ki je zdaj prevzel vlogo komandanta, je varoval umik do zadnjega borca. Na  čistini mu je spodrsnilo, pobral se je, zakrilil z rokami in spet padel. Poznali smo take vrste padec. Nekako nam je uspelo, da smo ga povlekli na varno. Na hitro sem ga obvezala, a žal ni pomagalo.  Kmalu je izdihnil. Tako smo v dobri uri izgubili oba, svojega komandanta Ilijo in komisarja Martina.

  V vojni ni bilo časa za žalost, le v duši se je nabiralo čedalje več bolečine, jeze in prezira do okupatorja. Ranjeni in mrtvi so bil naš vsakdanji spremljevalec. Kmalu smo dohiteli divizijo. Časa za počitek ni bilo veliko. Tudi za pripravo hrane ni bilo časa. Takoj smo morali naprej.  Jutri bi bilo že prepozno. Zdaj so nam bili zasledovalci že preveč za petami. Svojo pot smo nadaljevali v drugo smer kot je bilo predvideno. Vodstvo divizije se je odločilo, da se usmerimo proti Pohorju.

 

Barbara Klepej